Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 1 - Zadnji komentar: 10.1.2007 8:01:00

[+] Prikaz komentarjev...

ljubezenske drame me spremljajo na vsakem koraku ...nisem edina, ki se ji te stvari dogajajo...sreča zame, žalost za druge...no in potem ni večjega užitka kot, da se spustiš nekam kamor se ponavadi ne, ter oddideš v kino in si pogledaš romantično komedijo...ta se kot ponavadi konča s srečnim koncem... ko zapustiš dvorano si zopet zaslepljen z mislijo, da bo prav tako tudi pri tebi...to te drži po konci kak dan ali dva, potem je spet na vrsti hladilnik...

treba je nehati iskati in se prepustiti toku, kar je sicer v tem trenutku verjetno popolnoma nemogoče...

bo potem prišel princ na belem konju? ja, očitno se me vpliv filma še vedno drži:)...

sanje so zastonj, verjetno smo zato ljudje obsedeni z njimi...sem to že enkrat napisala na svojem blogu? spet blodim o stvareh, ki so včasih lahko tako preprosto...pa kaj...življenje je veliko bolj zanimivo, če si ga začiniš...poper, sol, mogoče iluzije?

desire, desire...let us be the way we are...(the tide)...

stay out of my place!

in spet sem to kar sem....(verjetno večini, nerazumljivi osebek z izgubljeno dušo)

lahko noč večni romantiki in pozdravljeni v novem dnevu;)....

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

Kiham kot slon...bolna sem na smrt...no ja pretiravam...vse ima svoje mere. Čakam da dočakam, nekaj, vsaj malo. Dolgčas me preganja te dni, brezvoljno se vlečem in ugotavljam kaj naj sama s sabo. Gledam stare slike in se spominjam. Prekleti spomini, ki ti dajo občutek, da bi se najraje vrnil v čas otroštva. V čas brezglavega tekanja. V čas, ko še nisi poznal čustvene zakrnelosti in živalskega nagona. Zakaj se moramo starati, to mi preprosto ni jasno. Kroglica Pergelk nikdar nočem biti velk, bi rekla Pika Nogavička in na mah pogoltnila tableto.

Danes bom ostala doma in enkrat končno prespala žur. Pa kaj. Pijače imam že vrh glave, prav tako poplesavanja po šankih. V križu me boli zaradi prepiha. Stara mama pri dvajsetih, neverjetno. To rata le redkim talentom (meni).

Moji spomini so kot oblak metuljev, ki lebdijo nad menoj. So jata ptic, ki še leti. In trop zveri z razklanimi čeljustmi.

Vsi hitijo za menoj.

Njih živim, oni me živijo.

(Rudi Kerševan)

Mislim, da sem obsedena z mislimi drugih. Da, res je.....

Kje so čokoladni bonboni, ko jih na smrt potrebuješ?:)....Prazna škatla v hladilniku, torej imamo v hiši duhove...odnesite še mojo dušo prosim, trenutno ne shajam najbolje z njo in niti ona ne z mano....

Pa en lep večer...

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 2 - Zadnji komentar: 7.1.2007 23:59:00

[+] Prikaz komentarjev...

kaj naj rečem?...

vojna je bla, zmagal smo...minerc lovro lovil ptiče po zraku:)...bolničarji smo se odrezal - ni hujših posledic:)...

ja fantje takle mamo!

borka

p.s.:slike še pridejo ali pač ne:)...

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

...so trenutki, ki so preprosto popolni....

čim več takih v novem letu vam želi maruša:)

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 1 - Zadnji komentar: 1.1.2007 21:03:00

[+] Prikaz komentarjev...

Nisem sicer ne vem kakšen pristaš televizije, a še vseeno nadvse rada zaspim na kavču pred njo. Verjetno je to zato, ker se soba napolni z glasovi ljudi in tako nekako ustvari občutek, da se v sen ne zaziblješ sam. Da verjetno bo temu tako. No, že kot mala sem najraje zalegala pod žgočim soncem nekje ob jezeru in poslušala vpitje otrok...zdi se mi, da ima ravno tak učinek tudi televizija, ustvari namreč neko zvočno kuliso na  katero nisi več pozoren a zaradi nje bolj mirno zaspiš.

Jaz in škatla

Pridem domov, si naredim sendvič (kljub pozni uri:) in se z užitkom vržem na sedežno, ki krasi našo dnevno sobo. Zraven zadovoljno zavzdihnem in odvržem copate, ki jih ponavadi tako ali tako ne obujem. Daljinec me že čaka na naši mizici, da prižgem škatlo, na kateri vemi da ne bo nič pametnega, sploh če ima le pet programov:).No ja, kljub vsemu jo z zadovoljstvom prižgem in se skrijem pod odejo. Zagledam obraze, ki skačejo zdaj gor zdaj dol in že mižim na pol v spancu.Obrnem se v levo, nato malo v desno. Glasovi postajajo vse bolj oddaljeni in že veselo sanjam. Krik me zbudi in ugotovim, da sem prespala film. Ura je dve zjutraj. Ne, danes zagovo ne bom spala v svoji sobi. Ugasnem škatlo in zadremam naprej. Kljub bolečinami v križu zaradi luknje v sedežni se zjutraj zbudim kot prerojeno. Lepo je zaspati v družbi nekoga pa čeprav namišljenega:)...

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

...zopet vam bom postregla s staro zgodbo....pa kaj, take so včasih še najboljše:)...

Ste se kdaj vprašali koliko zvezd šteje vesolje, koliko mehkobe premore zajčja dlaka ali kakšen je dan brez sanj?

Življenje teče v vse strani. Nekateri ga občutijo kot ljubezen, nekateri kot sovraštvo. Važno je, da je tu z nami, v vsej svoji veličini.

Če bi rekla, da sem nesrečna, bi se lagala, preveč je trenutkov, ki ti ustvarijo kanček sreče. Človek rabi veliko, a hkrati tako malo. Pijem srečo iz napol zvrhanega kozarca. Pijem in pijem. Dno se mi približuje, a nikdar ni tako blizu, da bi se ga lahko dotaknila s konico jezika. Tega pač nočem in to se tudi ne bo zgodilo. Ali pač. Rada imam presenečenja.

            Moja zgodba se je začela že davno prej, pred časi, ki se jih niti sama ne spominjam več. Pred časi, ki predstavljajo nostalgijo, že davno pozabljeno. Z vsako stranjo se bližam resnici, ne vem sicer kateri, a vendar vem da je zrasla na tej strani galaksije.

Človek je včasih lahko utrujen od misli. Vsakdanje stvari, nam lajšajo življenje, čeprav se nam včasih zdijo tako vsakdanje, da jih najraje ne bi počeli naprej. Bega nas ta lahkotnost sveta, ta plehkost, ki se prikaže, ko nihče ni več pozoren.

Ostala sem pri moji zgodbi, ki se sploh še ni začela. Torej zgodba, ki bi lahko opisala sleherno bitje na tem planetu. Zgodba, ki je enaka vsem in hkrati nikomur.

Misli se včasih tako težko zapiše. Tudi zdaj. V tem trenutku popolnosti.

Pišem zato, da ne govorim. Besede so velikokrat odveč. Tišine pa že zdavnaj ne cenimo več. Je pa v veliko pomoč pri iskanju prijateljev, tistih pravih namreč, kajti z nekom lahko sediš v tišini pa čutiš večnost, z nekom drugim le zmedenost in nervozo. Tu je razlika v iskrenem prijateljstvu. A vendar, kdo sem jaz, da bi sodila ljudi, da bi sodila čustva in trenutke, ki nastajajo med njimi. Zgodbe že zdavnaj ne pišem več, ostale so le zmeda, raztresenost in neučakanost dogodkov.

            Mala je bila deklica, kot vse druge. Vedno nasmejana in ustrežljiva. Ni bila mala zaradi velikosti niti mala, ker bi bila drobna, mala je bila preprosto zato, ker so se ji vsi ostali ljudje zdeli tako veliki. Z leti ko je rasla, vse bolj radovedna je postajala. Zakaj je zelena zelena, ali čas sploh obstaja, kdo je ta, ki vse ve? Lahko bi rekli da je odraščala, a vendar drugi v tem niso videli ničesar drugega kot nespametno razmišljanje o stvareh, ki jih ne moreš spremeniti. Ljubila je male, a pomembne stvari v njenem življenju: vonj dežja, trenutek tik preden se zaziblješ v spanec, otroški smeh in še marsikaj drugega. Lahko bi rekli, da je zaradi takih in drugačnih stvari živela, da je za te stvari dihala z vsem svojim bitjem. Včasih se je zazrla v nebo in skozenj ogledala celotno vesolje. Videla je vso neskončnost, ki se je skrivala. Bati se, to zanjo ni bilo vprašanje, pa vendar se je bala ene in edine stvari, ki je pri ljudeh nepremagljiva. Bala se je smrti. Kam izginemo, ko nas ni več?

Mala pa seveda ni odraščala sama. Imela je prijatelje kot vsi. Tiste, ki so ji ostali v srcu, in tiste, ki so odšli neopazno. Dihala je njihove modrosti, dihala misli, ki jih je tako cenila. Hotela je postati skupek vseh dobrih stvari, zato se je tako rada učila od drugih. Mogoče je včasih obveljala za trmoglavo in nedojemljivo, a vendar le zato, ker se je tako trudila biti drugačna in boljša.

Tako je nekega dne spoznala njega. Prijatelja dveh src - včasih znanec, včasih njen najglobji zaupnik. Naučil jo je mnogo stvari. Vedno se je spominjala kako zlahka je lahko sprejemal smrt in čez čas niti nje ni bilo več strah. Govoril je namreč: kaj pa bi vendar bil smisel življenja, če bi bilo le-to večno? In kako prav je imel.

Mala ga je poslušala vedno z velikim zanimanjem. Prepiranje ni bilo njuna šibka točka, vendar sta vedno našla kaj, zaradi česar sta se lahko sprla. Kljub temu pa je vse to velikokrat obrodilo sadove.

Imela pa sta en velik problem. Oba sta ljubila življenje. Bila sta zaljubljena vanj. Tako sta včasih zaradi te strasti pozabila drug na drugega. Plavala sta po njegovih valovih in pila medico ljubezni.

Sčasoma pa so čustva postala vse večja. Mala je v toku premišljevanja začutila utrip srca, močnejši kot kdajkoli prej. Poslušala je in poslušala, a vzroka ni našla. Dnevi so minevali, malo in njega pa je že načenjal čas. Bil je tisti decembrski dan, ko je ob zvokih pesnika spoznala, da je on zamenjal življenje. Postajala je vse bolj zaljubljena vanj. Slepa kot še nikoli je sledila zgodbi, ki se je rodila ob napačnem času. Čutila je vse tiste stvari, ki jih dotlej še ni, čeprav je vedela, da on obstaja le v njeni domišljiji. Prijateljstvo je raslo naprej, zlagano je rekel on. Poti so se razhajale, mala pa je postajala vse bolj raztresena. Čutila je, da je čas drugačen. Da je sama postala drugačna. Nevidna kot senca se je gibala skozi dni, seveda še zmeraj z utripom življenja pod nogami, a nekaj jo je pestilo. In to nekaj je bil on.

Zgodba nima zaključka, ker mala še vedno tam nekje premišljuje. Še vedno so pogovori med njo in njim, še vedno pot pelje v prazno.

A vendar, živjenje je polno presenečenj in zakaj se ne bi pustili presenetiti? Zakaj vedno hlepimo po zaključku, ki nima konca. Čas bo pokazal svoje, tudi v tej zgodbi. Mala bo postala velika, njene misli obledele. In ko bo stara in siva bo vedno z veseljem pomislila nanj, pa če bo takrat njenj prijatelj, sovražnik ali ljubimec prav on.

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 2 - Zadnji komentar: 2.1.2007 16:30:00

[+] Prikaz komentarjev...

Včasih se mi zdijo nekateri ljudje preprosto nerazumljivi. Ko misliš da nekoga poznaš in ugotoviš, da še zdaleč temu ni tako....Kje se zalomi v prijatelstvu, da človeku ne zaupaš več? Oziroma kaj takega moraš narediti, da prijatelj podvomi vate?

Ne vem več, kdaj se je sploh še vredno potruditi, da obdržiš neko prijatelstvo...Nikoli nisem dvomila sama vase in niti ne vem zakaj  bi zaradi neke osebe začela. No in potem se človek vpraša ali bi resnični prijatelj dopustil kaj takega?

Ljubim ljudi. Vendar ne tistih, ki nočejo biti človek. Take preprosto sovražim, jih ne maram, niti nočem njihove bližine. Ker te zaslepi in nisi sposoben gledati več skozi svoje oči.Takrat postaneš drugačen. To kar nikoli nisi hotel postati.

Help me I think I am falling...

...ujemi me...

Hvala vsem, ki so me kdajkoli ujeli na robu prepada in nasvidenje vsem zaradi katerih dvomim...

Jutri bom verjetno boljše volje, ne bom si dovolila, da me redki slabi trenutki prevzamejo.

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

Prijateljstvo je zabavna reč. Nikoli ne veš kaj pričakovati.Toplina, ki jo prejmeš od drugih je z vsakim človekom drugačna. Energija pa, to je že druga zgodba.Zakaj rabimo drug drugega ni skrivnost, ljudje smo namreč družabna bitja in temu je bilo tako že davnih let nazaj. A vendar so odnosi različni. Lahko rečem, da se moje življeneje vrti okoli prijateljev. Tistih pravih in tistih malo manj pravih, če me razumete. Skrivnosti, ki jih nosim v sebi rada delim. Občutek , ko ti nekdo zaupa je nepopisen. Kar me pri prijateljstvu fascinira je, kako malo je potrebno da nekoga vzameš za svojega.Potreben je le trenutek in že je tvoj najglobji zaupnik. Mogoče je ravno to pogojeno z prejšnjim življenjem, kot da bi tega človeka že davno poznal, pa najsi je bil takrat rastlina, človek ali žival.

Smešno kaj vse ljudje premišljujemo in v kaj vse vrjamemo.

Zgodbo prijateljstva je lahko začeti, najtežje jo je obdržati in ohraniti z vso svojo dušo. Nisem povprečna in ne maram povprečnih stvari. Kadar dajem, dajem iz vsega srca, do konca. Ali pač ne, o tem bi lahko sodili pravzaprav le drugi.

Točno tam kjer sem ostala bom začela. Pri ničemer. No, bil pa je sneg, sončen dan in vse je dišalo po vetru. Tista se je sprehajala prav tam kot prejšnji dan ob enaki uri, če lahko čas sploh postavimo. Noge so jo nosile in niti prav dobro ni vedela kam jo pot vodi. Gledala je v nebo, v sonce. Počasi so njene oči postajale vse bolj mokre. Svetloba je naredila svoje. Skoraj zaslepljena je zavestno odmaknila pogled in ga ustavila na bližnjem drevesu, ki se je sam ponujal da ga opazi. Mogočna krošnja, ki je ni videla še nikoli poprej, čeravno si krošenj nikoli ni mogla vtisniti v spomin, se je bohotila pred njo. Vvsej svoji veličini je drevo stalo tam. Stalo je že nekaj let in stalo bo še nekaj let, si je mislila Tista. Za hip se je ustavila in vdihnila, nato pa pogumno zakorakala proti njemu. Nikoli še ni videla tako drugačnih listov drevesa. Ja bili so drugačni, drugačnost pa je težko opisati. Prijela je najbližjega v roke. Ni ga odtrgala, kajti to bi zanjo pomenil zločin. Tako ga je držala v svoji dlani in si ga ogledovala. Minila je ura. Minili sta dve. Tista je pa še zmeraj stala na istem mestu z enakim listom v roki.Na nebo je poskočila mavrica, čeprav ni sijalo in deževalo hkrati. Z mavrico pa se je prikazal Sij. Stopil je do Tiste in se z zanimanjem zazrl vanjo. Za trenutek je spustila list in pogledala v njegove oči. Poznala jih je. Poznala jih je že od nekdaj, čeprav je Sija ozrla prvikrat. Približal se ji je, stegnil roko proti njej, vzel njeno dlan v svojo ter prijel ta isti list, ki ga je poprej držala Tista in ji rekel: Pridi pomagal ti bom!

Mogoče so nam neke stvari nerazumljive, a ob resničnih prijateljih postanejo jasne.

Jaz diham z njim, on diha z mano. Misel je zastala.

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

danes je dan za pozabljena čustva skrita pod mahom...

(za lažje odkrivanje le teh pa pesem iz meni nadvse ljubega filma Before Sunrise)

Daydream delusion.
Limousine Eyelash
Oh, baby with your pretty face
Drop a tear in my wineglass
Look at those big eyes
See what you mean to me
Sweet cakes and milkshakes (laughs)
I am a delusioned angel
I am a fantasy parade.
I want you to know what I think.
Don"t want you to guess anymore.
You have no idea where I came from.
We have no idea where we"re going.
Launched in life.
Like branches in the river.
Flowing downstream.
Caught in the current.
I"ll carry you. You"ll carry me.
That"s how it could be.
Don"t you know me (poet hands poem back)
Don"t you know me by now.

pa še ena moja:)...

Zimsko spanje

Če si želel

si dobil.

Kava v jutru

in prvi sneg,

stopljen 

na tvojih dlaneh. 

Stvarnost

že zdavnaj spi.

Tebi pa,

kot da je vseeno.

Mirno postopaš

na pragu poželenja.

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0

(spet eden kratkih sestavkov, na katerem se mi je nabiral prah)

Kdaj postaneš velik?

Zame je bil čas otroštva in še vedno je čaroben. Brezkrbnost vsakdana in raztrgane hlače, to so stvari, ki se jih rada spominjam. Vse se mi je zdelo mogoče in v sebi sem čutila moč, ki jo počasi z leti izgubljam. Če bi ljudje jemali otroke za pametnejše, bi svet doletela veliko bolj blaga usoda. Na koncu vseh koncev ugotoviš, da so le oni bitja, ki v vsej svoji nevednosti vejo veliko več kot ostali. Iskrenost jim ne dela težav prav tako se ne obremenjujejo s svetovnimi problemi. Nekateri bi temu rekli naivnost, a vendarle temu ni tako.Stati brezskrben sredi reke v maju , in loviti zlobne pirate je v tistem trenutku tvoj glavni cilj na tem razburkanem planetu. Takrat sije skozi tebe in tvoji prijatelji, ki so kljub svoji majhnosti videti veliki, ti stojijo ob strani. 1, 2, 3 napad! Kasneje v življenju napadaš na drugačen način. Ne žene te srce, namreč zver ki hrepeni po vsem in hkrati ničemer.

Zakaj bi torej odrasli?

Ker moramo. Življenje otroka nam namreč ne bi postavljalo ovir, v katerih vidimo zmago. Zmago nad samim seboj.

Včasih si zaželim za vedno ostati otrok. Otrok cvetja z lepimi mislimi na se boljšo prihodnost. Rada bi... preprosto bi rada. Tega že davno ne zmorem več. Želeti si nekaj in hkrati biti popolnoma preprican da boš to tudi dobil. Seveda ne brez truda. Tudi pri otrocih je potreben. Takrat ko si majhen  se ti vse ovire zdijo se večje, zato si še bolj izpopolnjen ko jih premagaš.

Res pa je, da se odrasli zavedamo bolj. A kaj nam to pomaga?

Kje je svet zaupanja, naivnosti, brezteznosti? Skrit je v otrocih. Tako veliko bi se lahko naučili od njih, navsezadnje smo tudi sami bili eni od njih..

Radovednost, ki preseže ves razum. Navdušenje ob vsaki novi stvari. In ponos ob odkritih misli. Skrivnost otroštva ostaja nerazrešljiva.

Vsak ga doživi le enkrat in vsak ga izkoristi do potankosti, če mu je le to dano.

Zatorej bodimo otroci in pozabimo na otročarije odraslih. Otročje še nikoli namreč ni opisalo otroka.Stari in sivi si sezimo v objem, tak kot je bil v otroštvu tisti pravi z pravim prijateljem. Povejmo si stvari, ki so preproste in ne izbirajmo besed zanje.

Kdaj torej postaneš velik? Ko si to sam želiš.

Jaz izberem nikoli.

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 2 - Zadnji komentar: 28.11.2006 22:18:00

[+] Prikaz komentarjev...

Kje sta brezmejnost in svoboda? Pustila sem ju v deželi smeha....

(A ma kdo za rentat kej denarja in časa pa da šibam nazaj v mongolijo?:)

nekaj utrinkov s poti v sliki.....

Reddit! - Del.icio.us - Digg
Število komentarjev: 0