Če vas zanima s kakšnim filmom je kanadska ekipa zmagala na Imagine cup 2006, si ga lahko ogledate v spodnjem predvajalniku:
Važna je ideja in šele nato izvedba.
Vse ekipe so uporabile klasične kamere in pa seveda Movie Maker. Ne smemo pa pozabiti, da je bil film posnet in zmontiran v 36 urah.
Če mislite, da bi lahko naslednje leto posneli boljši film, bodite septembra pozorni na nov razpis. Zmagovalci so poleg potovanja v Indijo dobili še 25.000 dolarjev. Nekaj je...
Če boste na ulici srečali koga, ki nosi majico z napisom I love EU, potem se je zagotovo pravkar vrnil iz Indije, kjer o evropskem duhu ni ne duha ne sluha. Razen morda v hotelskem lobiju, kjer indijski kaos, ki mu še Texas ne seže do kolen, umiri sonata F-duru. Kakršnakoli. V Indiji je vseeno, samo da se sliši evropsko, pomirjujoče in aristokratsko.
Za indijske hotele (tiste s 5 in več zvezdicami - nikar nas ne zmerjajte z snobi, bom kasneje razložil kako je z zvezdicami) je značilno, da receptorji poslušajo Mozarta, v dvigalu igra Bach, v sobah Bethowen... Samo naivneži mislijo, da Indijci uživajo v klasični evropski glasbi! To so kulise za turiste, da bi se počutili bolj domače in ne boste verjeli, kako sredi indijskega džumbusa blagodejno deluje mozartova čarobna piščal. Mmm...
Indijski okus za glasbo se najbolje odraža na lokalnem MTV, kjer piskajoči ženski vokali spominjajo na pokvarjene zvočnike, in pri izboru melodij za mobilne telefone. Jap, Indija je najperspektivnejši trg za mobilce. Celo bolj od Kitajske. Indija ima že skoraj več telefonov kot prebivalcev z brezdomci vred. In ko se vsuje plaz mobimelodij... Bog pomagaj!
Hoteli... 3 zvezdice pomeni hotel srednjega razreda, ki zagotavlja prav tak življenjski standard. Problem je, ker je indijski srednji razred primerljiv z evropskim 10-6. In ko na to osnovo lepite zvezdice, je 5 zvezdic lahko tudi takšnih, da vam kljuka ostane v rokah in ščurki letajo naokrog, klima je pokvarjena pri 15 stopinjah in radia ni mogoče ugasniti (ja tistega radia s kričečimi indijskimi turbo-folk pjevačicami). Lahko pa seveda izberete tudi hotel, kjer vse to normalno deluje, je kopalnica iz marmorja, na postelji vas čaka lokvanjev cvet in iz zvočnikov odmeva Mozart. Tudi to je 5 zvezdic (le da 200 dolarjev dražje).
Če vas zanima, kje je prenočevala slovenska ekipa: Jaypee Palace (Agra), Taj Mahal (Delhi) in Ashok (Delhi).
Seveda ni slučaj, da je bil letošnji Imagine cup v Indiji. Predvsem tema (povezava tehnologije in boljšega/zdravega življenja) je bila pisana na kožo Indijcem. Kot je dejal indijski minister za tehnologijo Shri Kapil Sibal, "kdor reši problem Indije, bo rešil problem celega sveta". Toda, že res, da se belcem vseskozi zdi, da morajo pomagati ubogim na ulicah, ker večini nam ni jasno, da je to njihov način življenja. Za Indijce namreč velja dvoje: po duši so klošarji, pravi klošarji in podjetniki. Če nisi nič po poklicu, si trgovec. Trgovci so pa vsi. Še taksist vam bo prodal lokalnega vodiča, ki se bo samo za vas trudil z razlaganjem vseh nemogočih indijskih družinskih vezi, vas peljal v trgovino, kjer bo dobil drobtinico provizije ali pa vam pokazal najboljšo restavracijo v Indiji. Za belce.
Pravzaprav so taksisti prave male potujoče turistične agencije s ponudbami paketov na ključ. Z njimi se ne pogovarjate o kilometrih in čakalnih urah, pač pa je jasno, da vas bo taksist prepeljal do cilja, vas počakal in odpeljal nazaj v hotel. Na koncu pa (če se mu zamerite) je najhujše, kar vas lahko doleti, da vam šofer reče: "Plačajte kolikor hočete!" In tedaj privrejo na plano evropski kriteriji, slaba vest, zagata, omahljivost... A zapomnite si, karkoli boste rekli, bo taksist povišal za 50 rupij, čeprav vse skupaj ni vredno desetine tega. Marsikateri trgovec vam bo žalostno dejal: "Kaj pa je za vas 200 rupij?! Jaz s tem denarjem nahranim svojih 14 otrok in 3 žene." Ja, 3 žene: hinduistično, muslimansko in katoliško (lepo je biti Indijec). In že bo vaše zarošeno oko iskalo njegov žalostne pogled in prepoznalo vdanost v usodo bednega življenja in okolja, ki se mu ni moč iztrgati iz objama. Bla, bla...
V Indiji imajo vsi trgovci diplomo AGRFT.
In kaj reči o Slovencih v Indiji?
V prvi vrsti se je ekipa dobro počutila, dobro izkoristila vsako večerno zabavo, poglabljala vezi med državami (zlasti s prikupnimi Korejkami)... A kot je nekega večera omenil prejšnjetedenski slovenski indijski oče Tomaž Kosar, so Sparcovci preveč časa posvečali vrstnikom, premalo pa sodnikom in iskalcem kadrov, ki jih je na tekmovanju kar mrgolelo, nihče pa se ni razkril od kod prihaja (logično!).
Prejšnji teden je bilo reprezentativno, da Slovencem manjka dvoje: ne znamo se predstaviti in ne prodati.
Morda bi morala naslednje leto med sodniki na slovenskem izboru sedeti Jankovič in Djuro. Prvi bi kupoval, drugi pa rušil stereotipe o Slovencih, potem pa bi Mojca Mavec naredila reportažo čez planke iz Indije o Slovencih.
Če želimo spremeniti Slovence, potem moramo začeti pri Martinu Krpanu. Naj ne bo več tako ponižen Dunajski sluga. Pa čeprav ponosen, klen in kaj vem kaj še vse.
*** *** ***
Včeraj je bila že pozna večerna ura. Prepotovali smo pol sveta, preživeli kaos vseh kaosov na delhijskem letališču (teroristi že nekaj dni grozijo z bombnimi napadi, zato vladajo tam izredne razmere!) in čakajoč v kilometrski koloni na meji za vstop v Slovenijo (tega tudi ni več nikjer na svetu) je radio ujel znan mariborski glas. Večno mlada gospodična Pinterič se je spraševala: "Alenka, od kod lepote moje?"
Danes je celotna slovenska ekipa varno prispela domov. Čeprav so bile na letališču v Delhiju skorajda izredne razmere, poostreni varnostni ukrepi, med potniki pa precej zmede, se je za našo posadko vse dobro izteklo.
Več težav so očitno imeli Romuni, saj je njihov ček, ki so ga dobili ob razglasitvi rezultatov in meri vsaj meter in pol po širini, ostal v Indiji. Odložili so ga na okensko polico pred vhodom v mednarodne letališke prostore in poleg pustili sporočilce namenjeno poštenemu najditelju, da jim ga pošlje po pošti. Varnostnim službam se je tovorjenje takšnega čeka zdelo sumljivo, pa ga zato niso pustile na letalo.
Škoda čeka in škoda za lep romunski spomin.
Indija bo vse še kako ostala v spominu. Po marsičem. Po vsem. Indija je dobesedno svet v malem in, če se nekaj Zgodi na planetu, se bo to ponovilo tudi v Indiji.
Naslednji Imagine cup bo v Južni Koreji ob približno istem času. Ekipe že danes razmišljajte, kako bi čimbolje predstavljali Slovenijo v svetu. Ethnocon in Sparconet sta svoje poslanstvo odlično opravila.
Včeraj se je v Indiji zaključilo tekmovanje Imagine cup 2006, ki velja za največje tovrstno študentsko tekmovanje in ga mnogi imenujejo tudi računalniška olimpijada. V prestižni kategoriji Software design, kjer se je slovenska ekipa Sparconet uvrstila med 12 najboljših, so presenetljivo slavili Italijani pred Brazilijo in Norveško.
Tekmovanje je cel pretekli teden potekalo v dveh indijskih mestih Agri in Delhiju, v finalnih bojih pa je sodelovalo 42 držav, ki so se skozi sita regionalnih izborov prebila do finala. Slovenska ekipa Sparconet, ki jo sestavljajo štirje študentje FERI Univerze v Mariboru Sergej Jurečko, Denis Justinek, Denis Špelič in Igor Tasič in so maja letos zmagali na regionalnem izboru za Srednjo in Vzhodno Evropo, si je od nastopa v Indiji veliko obetala. Mnogi so našo ekipo poleg Indijske in Kitajske uvrščali v sam vrh favoritov.
Po prvem krogu je bil razplet za Sloveijo zelo ugoden, saj je naša ekipa pustila zelo dober vtis, po neuradnih informacijah pa je bila po prvem krogu celo prva. To ji je prineslo uvrstitev med 12 najboljših. V drugem krogu so se menjali sodniki in spremenili so se kriteriji. Med zmagovalnimi projekti so samo projekti iz medicine, zato ekip, ki so stavile na rekreacijo in bolj zdravo življenje, ni na zmagovalnih stopničkah.
Zaključne prireditve se je poleg tekmovalcev udeležilo še veliko uglednih gostov iz indijskega javnega življenja, ministri indijske vlade, predstavniki Koreje, ki bo naslednje leto gostila tekmovanje, svoje ekipe pa je prišlo bodrit tudi veliko staršev iz celega sveta. Med najglasnejšimi so bili Francozi, ki so poleg Poljakov pobrali največ nagrad. Odmeven nagovor študentom je imel tudi Shri Kapil Sibal, minister za oceane, znanost in tehnologijo, ki je odgovoren za obveščanje ob naravnih nesrečah kot so cunamiji, potresi, poplave, te dni pa se "utaplja" v preobilici dela. Sveto potrebuje hitre, inovativne in poceni rešitve, saj je na svetu skoraj 4 milijarde ljudi, ki nimajo zadovoljivega zdravstvenega varstva.
Študentje so dober teden tekmovali v 6 kategorijah. Poleg omenjene skupine Software design (v tej je sodelovalo največ študentov) so v kategoriji Algoritmi vsa tri mesta zasedli Poljaki. Najboljši kratki film so v času tekmovanja posneli Kanadčani, sledili pa so jim Poljaki in Američani. V projektu Hoshimi se je med dve francoski ekipi vrinila dvočlanska posadka Srbije (Hoshimi je igra z robotki, ki potujejo po človekovem telesu in ubijajo bakterije). Najboljše uporabniške vmesnike delajo Brazilci, sledita pa jim Kitajska in Indija. V segmentu informacijskih tehnologij je prvo mesto pripadlo Avstriji, drugo Romuniji in tretje Franciji.
Predvidoma decembra bo objavljen nov razpis za Imagine cup 2007, tema pa bo iz področja šolstva. Zmagovalce na nacionalnem slovenskem izboru naslednje leto čaka direktno nastop v Koreji.
6 najboljših ekip si zasluži, da jim namenimo stavek ali dva. Tudi zato, da bodo bodoči študentje, ki se bodo podali na zmagovalno pot Sparconet in Ethnocon, vedeli, kakšen boj jih čaka.
Začeli so Norvežani. Brezhiben nastop. Izjemno samozavesten, uigran. Predstavljali so sistem za dlančnike in mobilne telefone, ki je sposoben zajemati podatke iz najrazličnejših medicinskih naprav in jih v pravilni obliki posredovati na sporočilne sisteme (mail, SMS, IM). Njihova največja prednost in povezljivost je uporaba najrazličnejših tehnologij.
Sledili so jim Brazilci, ki so jim mnogi že pred začetkom napovedovali zmago. Z brazilskim inštitutom za slepe so razvili posebne trakove, ki zajemajo podatke iz interneta (brezžična omrežja) in slepega s tresljaji v levi in desni roki vodijo po mestu. Natančnost podatkov lahko povečajo tudi z uporabo nalepk RFID (podobno kot črtna koda, le da gre za vezje).
Tretji so bili Italijani, ki so razvili programsko opremo za posebno zapestnico, ki so jo nedavno razvili in patentirali na enem od italijanskih inštitutov. Zapestnica zbira vse vrste podatkov. Od komunikacijskih GPS, GSM, Bluetooth in IR do telesnih (utrip srca, vlažnost kože, tlak...). Zbir informacij lahko zdravnik preglejuje online , pomaga pa pri boljšem diagnosticiranju in predvsem odkrivanju vzrokov za pojav nenadnih bolezenskih stanj.
Japonci so začeli drugo polovico predstavitev, njihov projekt pa so očala z vgrajeno video kamero, ki prepoznava posebne kode, se nato po internetu poveže s centralno bazo podatkov in v 3D obliki prikaže uporabniku na zaslon. Pravzaprav spet na očala. Gre za nekakšno sodobno Robocopovsko rešitev, ki nikogar v dvorani ni pustila ravnodušnega. Sistem je uporaben ne samo za vpogled v pacientovo kartoteko, pač pa tudi za pregled zdravil, ki jih že jemlje in kakšne so nevarnosti kombiniranja le-teh.
Kitajci so tisti, ki Slovencem ne prinašajo sreče. Letos smo bili z njimi v prvem in tudi drugem krogu (prav tako tudi z domačini Indijo). Slovenski predstavniki (razen Večera) so si tokrat prvič ogledali kitajski projekt, ki je bil sicer navdušujoč, vendar pa je jasno, da ne sledi povsem motu letošnjega tekmovanja (kako nam lahko tehnologija olajša življenje). To so ugotovili tudi sodniki. Kitajska rokavica s senzorjem gibanja je sicer zanimiva, vendar pa je z njo mogoče delati le gibe, ki so podobni tistim, ko vas kdo s kladivcem po kolenu: sunkoviti in brez kontrole.
Zadnja ekipa je bila ekipa Danske, ki pa je imela na odru le enega predstavnika, a je zato ta šarmiral dvorano kot bi delal reklamo za Axe. Danska samozavest je gotovo šla komu na živce, vendar pa je velika razlika ali gre za predstavitev testnega sistema ali projekta, ki že deluje v realnosti. Danski medicinski informacijski sistem deluje že več kot pol leta. Uspešno in z evidentnimi prihranki (na strani pacientov, kot tudi na strani boljše učinkovitosti medicinskega osebja). Svojcem prav tako omogoča spremljanje operacij in statusa bolnika na daljavo. Ni slabo, čeprav tudi revolucionarno ni.
Pravkar so se končale tudi predstavitve v kategoriji kratkih filmov, pred tem pa Interface design. Filmarji so imeli 36 ur časa, da v Agri posnamejo kratek film, njihovi izdelki pa so zares fenomenalni in samo na račun izvirnosti je dvorana v kongresnem centru hotela Ashock v Delhiju ostala razmeroma polna. Vsaj smejali smo se, čeprav smo vsi že precej utrujeni (nekaj omagancev še zdaj spi na stolih v dvorani in bodo verjetno tam tudi dočakali jutro).
Utrujenost se pozna tudi naši ekipi, ki je včeraj dolgo v noč poglabljala stike z Azijci (Korejci, Tajvanci in Japonci so se vrteli okrog naših kot ventilator), najdlje pa so jim sledili Rusi, kar je bilo danes vsem takoj jasno. Ruska ekipa je nosila sparco majice, slovenci pa ruske rdeče partijske simbole (bojda je na Zakavkazju takšna moda). Sicer pa je na koncu vseeno kdo je kdo, glavno, da je zabavno.
:)
Med odmori in pri kosilu smo sklenili nekaj stav, orisali nekaj predlogov in skovali ščepec zarot. Naslednje leto se bomo Slovenci poskusili poenotiti in predlagati sodnika za finale. Samo poenotimo se še... Pravzaprav smo se že ob poskusu dogovora, da se je treba poenotiti, pokregali. Ne prav zares, a dovolj, da smo ostali vsak na svojem bregu in nimamo pojma, kakšne predloge imajo drugi. Hm, ta bo težka. Za Slovence sploh... Ampak, slovenski sodnik na svetovnem izboru, ha, bi pa bil uspeh! Če pozna kdo koga z mednarodnim ugledom in se spozna na informacijske tehnologije (se posebej šolstvo, ki bo tema Imagine cup 2007), kar na plano s predlogi.
Druga točka, kjer so se lomila kopija, je bil nastop Japoncev za katere tudi Sparcovci menijo, da imajo največ možnosti za zmago. Padle so težke besede, tudi o trivialnosti japonske rešitve in naš cvet mladih programerjev je prepričan, da lahko sistem, ki so ga Japonci razvijali 8 mesecev, naredijo v 14 dneh! V imenu Večera sem seveda izziv sprejel, kar pomeni, da se ob povratku v domovino dogovorimo za podrobnosti in stvar realiziramo.
Dogovor je/bo tak (pa saj se bodo fantje v komentarjih oglasili, če bom zapisal kaj napačnega). V dveh tednih bo Sparco dokazal svetu svojo premoč s tem, da bo v rekordnem času naredil video sistem, ki bo v realnem času prepoznaval posebne kode (kvadratek velikosti 9 x 9 kock), četudi ne bo postavljen vedno pod pravim kotom in idealnimi pogoji. Če Japonci zmagajo in, če Mariborčanom res uspe, kar so obljubili, potem bomo temu podvigu namenili v Večeru celostransko reportažo, Microsoft pa bo poskrbel, da bo tudi japonska ekipa seznanjena s hitrostnim rekordom Slovencev (imam občutek, da naši izzivajo poševnooke, da bi še oni poskusili v istem roku prekopirati Sparco projekt).
Bomo videli ali je bil to samo preblisk utrujenost ali resnična obljuba. Če se bodo fantje jutri vsega tega še spomnili, potem gre zagotovo zares.
Konvoj avtobusov je redko viden prizor celo v tako veliki deželi kot je Indija. jasno je, da so se med potjo dogajale najrazličnejše stvari, večina, pa se nam je zdela simpatičnih, smešnih in zabavnih. Pa so bile res?
Avtobusu številka 02 se je po pol ure vožnje pokvarila troblja. Ja, presneto! Pred dnevi je nek črnolasi brkati taksist razlagal, da v Indiji za vožnjo potrebuješ 3 stvari (vozniškega izpita ni med njimi): dobre zavore, dobro trobljo in veliko sreče. In ko avtobusu sredi konvoja odpove ključna stvar, je že hudič v strehi. Da pa je imel sam zlodej vseh zlodejev prste vmes, troblja ni odpovedala poslušnost tako, da se ne bi več oglašala. Nasprotno! Neprestano je tulila in bolila in bolščala in kričala, da se je cela Argra obračala za avtobusom številka 02 in še celo brezdomci in muhasto nadležni ulični trgovci so se raje umaknili kričaču na kolesih.
Ko se je šofer vendarle odločil, da na tak način ne more prepeljati do Delhija, je zavil na stran (beri: še vedno je zasedel pol cestišča, a kolesarji, motoristi, rikše, kamele, krave in drugi prometni ustroj se je nekako prebijal mimo). Kopilot voznika je urno skočil ven, se zakadil pod pokrov motorja, potem pa je bilo slišati le še vzdiljaje troblje, ki je zavijala, kot bi ptiču vrat zavijal). Popravil pa je le.
Kasneje smo izvedeli, da si je v troblji nek ptič začel graditi gnezdo...
Naslednja nesreča, kakopak spet avtobusa številka 02 (morda tudi zato, ker sem se sam tiščal na njem) se je zgodila na glavni vpadnici v Delhi. Vpadnica v indijsko prestolnico izgleda tako, kot naša široookaaa tropasovnica, le da v Indiji ne poznajo talnih označb, pa še znaki so le za okras in še to verjetno iz obdobja kolonijalne Anglije.
Širokopasovna vpadnica je seveda v obe smeri polna avtobusov, tovornjakov, prikoličarjev, kolesarjev, kamel, krav, oslov, motorjev, skuterjev, osebnih vozil, vozil, ki zelo spominjajo na osebna vozila, pa jim zaradi starosti ne moremo določiti statusa. Še rikše je treba omeniti in rikše s prikolico in rikše s streho in trokolesne taksije rumene barve, trokolesne taksije črne barve, trokolesna taksije z vrati, taksije z odpadlimi vrati, taksiste s copati, taksiste z Rolexi... Če grem brati ta seznam indijskih prevoznih sredstev bo zagotovo še enkrat daljši, ker sem več kot polovico kotalečih in stopicljajočih se vozil pozabil omeniti. Še dobro, da uličarji kar sredi tropasovnice prodajajo sladoled. Za tiste, ki imajo dobre želodce in tiste, ki jim je večurno cijazenje po vpadnici presedlo vrh glave in ne vedo, kako bi napravili samomor.
A glej ga zlomka... Sredi vpadnice je avtobus številka 02 naredil nesrečo. Ne samo sredi vpadnice, pač pa tudi sredi cestišča, ravno na sredi, kjer je bila gneča največja. Avtobusar je treščil ob vzvratno ogledalo novega mercedesa (Delhi se lahko pohvali s presenetljivo dobrim voznim parkom - za indijske razmere) in prizadet šofer je v trenutku pordečil, pozelenel in pomodrel. Skočil je iz svojega zloščenega Nemca, se postavil pred avtobus, skušal odpreti okno in izpuliti šoferja direktno na cesto (ki je bila prepolna, da bi se kdorkoli lahko kam premaknil, kaj šele skril), da bi obračunal z nerodnežem.
Ravno ko je reveža za kravateljc vlekel na plano, so se od nekod prikazali policaji, ki so pretep v kali zatrli in je na koncu prišlo le do glaaasneeegaaa verbalnega pregovarjanje, kdo je za kaj kriv.
Na koncu ni nihče fasal nobene buške, avtobus pa je tudi srečno prispel na cilj. Številka 02 je prišla zadnja do hotela, ki je izgledal, kot kakšna oblegana evropska ambasada med državljansko vojno.
Z reporterjem Reutersa (ta je edini v tisti množici vedel, kje je Slovenija in sem z njim sklenil partnerstvo v boju za preboj do recepcije) sva se borila. Pri 45 stopinjah, na soncu, med prepoteno tisočglavo množico imaginecupovcev in milijonsko množico kr nekih ljudi... Ni mi jasno, kaj smo delali tam, ko pa recepcija vendarle ni bila tako daleč. Po metričnem sistemu res ne, po indijskem pojmovanju pa je to bil kar mali marš.
Pravkar smo si ogledali predstavitve finalistov. Vsi smo zaspani. Finalisti tudi. Celo tisti na odru včasih malo zakinkajo. Vsaj zdi se mi tako... Projekti so fenomenalni, ideje navdušujoče, izbira pa bo težka. Favorit Slovencev je Japonska, dobro pa se je odrezala tudi Kitajska.
Še beseda o hotelu (ne ne bo nepotrebnega prepletanja resnih in manjresnih ali življenjskih zgodb).
Številka moje sobe je 1547. Hotel nima 15 nadstropij, če to mislite. Samo pet jih ima. Namesto v višino je kompleks rasel v širino in venomer nekaj dozidavajo. Nekaj dni bom torej doma v tretjem prizidku levo od recepcije in pri četrtem bloku dvigal moram izbrati srednjega. Groza!
Kolega ima na primer sobo s 5 TV kanali od katerih dela samo tretji (ostali zablokirajo celoten kabelski sistem v hotelu, pa jih ne sme gledati (ali pa sem napačno razumel njegovo slikovito razlago). Spet drugi nimajo niti tega. Imajo pa radio, ki je zaplombiran na eno radijsko postajo in na določeno glasnost. Šment je ta, ker je radio poleg postelje in res ni prijetno celo noč poslušati Indijke turbo-folk pjevačice, še zlasti, če si utrujen in bi rad spal. S rekli, da bodo odplombirali blokado (zakaj jo le imajo?).
Ah, ja... Hitimo zdajle na razglasitve rezultatov še v drugih kategorijah in se čez kakšno uro ali dve (ali tri ali več, če bom slučajno kar v dvorani zaspal in me bodo tam pozabili) oglasim z obširnejšimi informacijami in tudi kakšno sliko.
Kar te ne ubije te okrepi, je rek, slovenska ekipa pa reku prototip. Kljub razočaranju v slovenski vrsti so se fantje uro po razglasitvi finalistov vključili v eksotični večerni dogodek. Za predstavo: slikanje z Japonci, nošenje korejske narodne noše, "globoke" debate z Američani, pitje zelene vodke do jutranjih ur z Rusi... S svojimi oranžnimi majicami so okužili vsaj pol tekmovalcev, epidemija se še širi.
Ob pol šestih smo stali pred avtobusi, nekaj minut za tem se nas je tisoč vozilo proti 220 kilometrov oddaljenemu cilju v New Delhiju. Ob prihodu so nas razdelili v tri hotele. Kljub manjšim težavam pri izpeljavi, si Microsoft zasluži vse pohvale za organizacijo. Logistika in koordinacija na nivoju.
Prav zdaj potekajo predstavitve projektov šestih finalistov.
Pravkar so razglasili 6 super finalistov, med njimi pa ni Slovenije. Slovenska ekipa v teh trenutkih ne skriva razočaranja. Trenutno so v svojih sobah in nihče ne dvomi, da bodo na nocojšnjem večeru indijske kulture blesteli vsaj tako kot sinoči.
Šest finalistov: Brazilija, Italija, Kitajska, Norveška, Japonska in Danska.
Čeprav je Sparconet izpadel iz zaključnih bojev, pa vsekakor velja omeniti, da je Slovenija daleč najmanjša država na svetu, ki se je prebila med dvanajsterico, ob tem pa so fantje zapustili izreden vtis. Njihove oranžne majice, ki so del promocijskega materiala, je videti na vsakem koraku in celo Taj Mahal se je svetil v oranžni barvi.
Razočarani so tudi domačini, ki so veliko stavili na svojo ekipo, pred zaključno prireditvijo pa so bili zelo optimistično razpoloženi tudi Hrvatje, ki jim je v tretje uspela najboljša predstavitev. Praznih rok so ostale še ekipe Nemčije, Rusije in ZDA. Sodeč po izbranih projektih so sodnike prepričale internetne storitve, ki omogočajo interakcijo po spletu.
Kratke predstavitve najboljših ekip bodo še enkrat na ogled jutri, ko bo prestolnica Indije gostila najboljše študente-programerje na svetu. V okolici hotela veljajo praktično izredni varnostni ukrepi, pa tudi prevoz do centra v Delhiju bo potekal po posebnem protokolu.
Ima pa pravkaršnja razglasitev eno dobro lastnost. Jutrišnji finale si bomo lahko vsi v miru ogledali, se kaj naučili in to znanje prenesli na ekipe, ki bodo naslednja leta veliko lažje segali med zvezde. Sparconet in pred njimi Etnocon so orali še nezorano ledino.
Tako dolgo, kot danes, še nisem spal. Drugi tudi ne. Po hodnikih je vse prazno, nikjer nikogar, prvi hip sem celo pomislil, da sem zgrešil uro. Še dobro, da sem srečal Sergeja, ki je od naših fantov očitno še v najboljši formi.
Preostanek ekipe je bojda vztrajal na včerajšnji zabavi do ranih jutranjih ur, ko so lahko iz zabave šli direktno na zajtrk. Organizator je častil pijačo, druženje pa je očitno naši ekipi dobro delo, saj je Slovenija v lokalnem časopisu, ki pokriva Imagine cup, kar nekajkrat omenjena (med drugim citirajo tudi Igorja, ki je govoril nekaj o prijateljstvu in druženju...). Indijci so tudi uradno priznali, da se najbolj bojijo Slovencev, na žalost (ali pa tudi ne) pa je današnja razglasitev rezultatov pomaknjena na popoldanski čas. 6 velikih finalistov bo znanih okrog 16. ure po slovenskem času. Presneto! Tukaj smo že vsi na trnih.
Software design pa ni edina disciplina Imagine cupa. Microsoft je tekmovanje razdelil na 6 delov, je pa res, da so ostali precej siromašni. Z ekipo smo si včeraj ogledali finalne predstavitve v kategoriji Interface design, ki je potekalo v največji dvorani in je veliko obetalo. Zbralo se nas je 8, morda 10 gledalcev (v dvorani, ki jih sprejme 1000), a nas je po desetih minutah polovica že spala. Dobesedno spala! Uporabniški vmesnik, kot sta ga predstavljala Francoza, je bil tako zanimiv, kot bi kdo namesto uspavanke bral telefonski imenik. Groza! Seveda nas je večina obupala in smo šli raje na večerjo, interfejsdizajnerji pa so predstavljali frankenštajnske vmesnike, ki jih pri nas delajo osnovnošolci pri predmetu Še pomnite tovariši.
Na tem mestu vam dam častno besedo, da se bomo pri Večeru potrudili in vas pravočasno opozorili, kdaj je skrajni rok za prijavo inovativnih vmesnikov. Prepričan sem, da lahko Slovenija z lahkoto zmaga tudi v tej kategoriji.
In če bomo imeli zmagovalce v disciplini Software design (hehehe!), naslednje leto osvojimo še Interface design, potem nismo daleč od tega, da svetovna računalniška olimpijada postane slovensko državno prvenstvo.
:)
Grem iskat nekaj za pod zob, se malo urediti in poravnati hotelske račune. Jutri se namreč selimo v Delhi. Še vedno mi ni jasno, kako bodo 1000 ljudi spravili 200 kilometrov proč.
P.S. Agra ima uradno 1,2 milijona prebivalcev, neuradno pa 2,1 milijona. Tisti milijon viška so brezdomci, ki jih v Indiji itak nihče ne šteje.
Tudi Brazilci so izrazli nezadovoljstvo nad sodniki, ker so v približno isti situaciji, kot Slovenci. Ocenjujejo jih sodniki, ki prihajajo iz držav, ki se z njimi potegujejo za nastop v velikem finalu.
In kako je stanje v naši skupini?
Sestava naših sodnikov je Indijec, Kitajec, Nemec in Brazilec. Brazilec je ža na predstavitvi pokazal navdušenje nad Sparco projektom, Kitajec in Indijec sta se nekaj zmrdovala (Indijec je takrat že vedel, da njegova ekipa predstavitve ni najbolj suvereno odpeljala, pa čeprav prinaša predstavitev "samo" 15 % točk), Nemec pa je tudi bolj kot ne gledal v tla, čeprav je eden ključnih trenutkov slovenske predstavitve video posnetek otrok iz vrtca, kjer je razvidno, kako je mogoče SparcoAnime uporabiti v praksi za razvoj motoričnih sposobnosti, učenje abesede in podobno.
Očitno ima Nemec ključ odločitve v svojih rokah. Organizatorji so na vljudno opozorilo vljudno odgovorili. Bojda bodo pazili, da ne bi prišlo do nepravilnosti. Bla, bla.
Kot je na tiskovni konferenci ob razglasitvi rezultatov povedal eden od sodnikov: "Od 12 izbranih projektov se v 7 splača vložiti denar. Od teh pa bosta le 2 postala tudi komercialno uspešna. In to ni nujno, da sta najboljša."
Pravkar se je končal drugi krog predstavitev, kjer je ostalo samo še 12 ekip. Slovenci smo (spet) padli v skupino z Indijo (domačini) in Kitajsko (kot so povedali na tiskovni konferenci, je to ena najperspektivnejših IT držav na svetu). Da je ironija še večja sta med sodniki Indijec in Kitajec. Očitno imata (ne)srečnika privilegij ocenjevati svoje ekipe.
Sparco v svojem tretjem nastopu ni bil tako suveren, kot na predhodnih. Sodniki so bili bolj strogi, se manj zabavali, pa tudi vprašanja ob koncu niso bila od muh. K sreči se je tudi indijski in kitajski ekipi zatresel glas, Kitajci pa so na vprašanje, kateri mikrokontroler so uporabili pri izdelavi rokavice z detektorjem gibanja, povsem odpovedali (ne pozabimo, da nastopajo v kategoriji Software design, kjer hardver nima mesta).
Na jutrišnji tiskovni konferenci bo zagotovo padlo vprašanje, kako lahko sodniki ocenjujejo svoje ekipe. Barabe!
V slovenski vrsti je čutiti nekaj nervoze, pa tudi odgovornost je vedno večja. 6 najboljših bo znanih jutri okrog 13. ure po lokalnem času (10.30 po slovenskem).
Še ocvirek iz zakulisja... Indijski in kitajski sodnik se sumljivo zagnano trudita pri nemškem sodniku. Očitno že imata svoje interese, da ga obletavata kot muhi podrepnici. Še več... Pravkar je indijska ekipa prosto vstopila v prostor, kjer se zadržujejo sodniki. Očitno bi jim radi še kaj pojasnili. Grrr!
Kaj pa naj naredimo Slovenci? Več kot to, da vsi hodimo v oranžnih majicah in, da smo na vseh večerjah najglasnejši, ne moremo. Tudi mi bi radi lobirali, pa nimamo podpore pri organizatorjih. Hm...
Sparconet se je uvrstil med 12 najboljših na svetu, kar pomeni, da jih čaka nadaljevanje boja v Delhiju. Bravo naši!
V Indiji smo vsi ponosni, da smo Slovenci. Hehehe...
12 ekip, ki se bori za najvišja mesta: - skupina A: Danska, Rusija, ZDA - skupina B: Indija, Slovenija, Kitajska - skupina C: Italija, Hrvaška, Norveška - skupina D: Nemčija, Japonska, Brazilija
Tako je izgledala kratka 7-minutna predstavitev naše ekipe.
No, pa jo imamo. Nekateri člani slovenske ekipe, ki spremljamo mariborske študente, imamo ponoči pogoste turneje do stranišča in nazaj. Spet drugi člani se nadloge otepajo z znanim ljudskim receptom (beri: šilce žganega), a ima prepogosto zatekanje k tej metodi svoje stranske posledice.
Sicer pa za spremljevalno osebje ni pomembno s kakšnimi odvajalnimi metodami se otepa. Ekipa se zaenkrat še dobro drži in prav verjetno je, da bo Tomaž (njihov mentor in indijski oče) poostril nadzor nad prehrano. Zdaj si ne moremo več privoščiti, da bi se sparcovci na odru držali za trebuhe in zibali nogo čakajoč, da lahko čimprej oddrvijo do stranišča.
Ja, Indija je tudi kar se prehrane tiče zelo nevarna država.
Sparconet zdaj beži na izlet po mestu. Jim ne zmanjka enerfgije. Huh... Jim komaj sledim... Galerija z indijskimi utrinki pride čez kakšno uro... Glavno je, da je ekipa dobro predstavila projekt in Slovenijo. Držimo pesti za dober rezultat.
Pravkar smo se najedli. Na izbiro smo imeli zelo dobro špinačino lazanjo. Res dobro...
Sparkovci se pravkar pripravljajo na svoj drugi nastop, kjer bodo imeli 20 minut časa za prezentacijo (pokazali bodo video z otroci, ki kot nori skačejo pred računalniki - to je doslej spravilo v smeh še vsakega sodnika), pa tudi igrica s kriljenjem z rokami in oponašanje ptiča bo dobilo več minut pozornosti. Torej... Zagotovo se nas bo 10, morda 20 zbranih (ogled je dovoljen le sodnikom in medijem) prvovrstno zabavalo. Jasno, Slovenci še vedno računamo na uvrstitev v finale.
V sredo pripravljajo Sparkovci gverilsko akcijo po kateri si jih bodo v Indiji za zmeraj zapomnili. Vsaj 20 Indijcev. Po planu je v dopoldanskem času ogled Taj Mahala. Dva Sparkovca bosta s taksiji pohitela na pot in 20 flouroscentno oranžnih majc s prepoznavnim znakom slovenske ekipe razdelila množici brezdomcev, ki poležavajo pred palačo. Pravzaprav povsod poležavajo.
Ko bo prišla glavna skupina radovednih imaginecupovcev bo presenečenje z oranžnimi brezdomci prvovrstno presenečenje.
Hehehe...
Ampak načrt ima eno luknjo. Fantje se še niso dogovorili, ko bo nesrečnež, ki bo v četrtek zgodaj vstal in prav lahko se zgodi, da projekt oranžnih brezdomcev pade v vodo. No, ja...
:)
In še ena bolj resna zadeva... British Telecom se (spet) smuka okoli Slovencev... Le kaj bi radi?!
P.S. V naslednjem prispevku bo nekaj indijskih utrinkov...
Po kratkih 7-minutnih predstavitvah je slovenska ekipa najbolj navdušila sodnike. V dopoldanskem delu so se predstavile ekipe Koreje, Španije, Kitajske, Indije in Slovenije.
Španska predstavitev, kjer so študentje uporabili podobne tehnologije kot Slovenci, je minila precej monotono, brez praktične predstavitve in zgolj z enim govorcem. Kitajsko prezentacijo so sodniki morali ustaviti, ker so prekoračili čas, v 7 minutah pa prav tako niso pokazali nič konkretnega, čeprav so ves čas predstavljali posebno rokavico z detektorjem gibanja. Videti je bilo obetavno, a zgolj na papirju. Špancem je ponagajala tehnika in se niso uspeli pripraviti na predstavitev, pa so improvizirali. Prav tako z enim govorcem. Skupino so zaključili Indijci, ki so zamudili (tipično za domačine, čeprav so morali napraviti najkrajšo pot), njihov nastop pa tudi ni bil najbolj uigran, čeprav je njihov projekt izjemno zanimiv. Lotili so se problema slepih pri premagovanju ovir v vsakdanjem svetu.
In kaj se je dogajalo s slovensko ekipo?
Prve težave so se začele pojavljati že dopoldan, ko so prvotno planirano predavalnico organizatorji zamenjali z drugo. Rjave stene so v igrici Bird flu povzročale preveč šuma, pa je zato še nekaj minut pred pričetkom bila cela predstavitev pod vprašajem. Sledilo je nekaj panike, a so fantje na hitro na steno nalepili slovensko zastavo (v žepu so jo imeli za vsak slučaj, če bi slučajno zmagali, hehehe). Predstavnik slovenskega Microsofta Zlatko Polak in mentor Tomaž Kosar sta izkoristila priložnost tudi za promocijo Slovenije. Slovenska turistična organizacija ju je namreč opremila s promocijskim materialom, sodniki pa so odšli z nasmeškom na obrazu (ko bo mogoče, bomo na splet prenesli tudi video posnetek predstavitve). Čez dobre tri ure sledi prva glavna predstavitev (dolžine 20 minut in 10 minut za vprašanja), jutri opoldan pa bodo že znani finalisti (12 jih bo), ki se uvrstijo na zaključno prireditev, ki bo v četrtek in petek v Delhiju.
In še zanimiv pripetljaj... Vsi Slovenci v Agri nosimo oranžne majice z napisom Sparconet tako, da nas sodniki že dobro poznajo. Mediji imamo namreč prost dostop do vseh predstavitev, pa nam zato ne morejo očitati vohunjenja. Čeprav je tudi v tem nekaj resnice.
Reddit!
Del.icio.us
Digg
