Našel sem eno svojo kolumno meseca ljubezni (Maja) iz leta 2003, ki se je slišala takole:

Če me že vprašate…

Kaj je narobe? Lista je kar dolga: utapljajoče letalske družbe, krvaveči telekomi, neusmerjeni diplomirani inženirji brez ambicij, pomanjkanje alternativnih energijskih možnosti, etično izzvana korporacijska kultura in politika brez vizije. In kaj sledi?
Kljub takšnim pesimističnim trenutkom je potrebno obdržati optimistično vizijo tehnološke prihodnosti.

No po petih letih se sprašujem, ali smo kaj spremenili?

Dajmo preganjati majhne ribe, če že velikih ne zmoremo ali ne upamo. Medijski odziv bo v vsakem primeru...

Povsem zmotno dejanje v trenutni gospodarski situaciji je ustvarjanje negativnega vpliva na majhna in inovativna ter fleksibilna podjetja samo zato, da bi lahko zdolgočaseni in rigidni velikani obstali.

Žalostno...

Televizijska serija »Time Warp« na »Discovery Channel« me je tako navdušila, da sem si moral nabaviti eno izmed teh ultra hitrih kamer. Tehnologija sicer ni nova in mi je že kar nekaj časa poznana, vendar je sedaj postala tudi širše dostopna.

Sicer nova pridobitev našega laboratorija v obliki ultra hitre kamere ni ravno »tehnološki« vrhunec na tem področju, predstavlja pa zmeren oziroma zadovoljiv pripomoček, ki je sposoben posneti do 1000 slikovnih okvirjev oziroma slik na sekundo. To pomeni, da je možno zaznati dogodke na nivoju 1 mili sekunde, kot na primer gibanje membrane nizko-tonskega zvočnika ali pa utripanje sijalke z žarilno nitko, itd. Seveda obstajajo mnogo boljše različice tovrstnih kamer, ki so nam jih predstavili predstavniki podjetja Astron d.o.o., vendar imajo tudi temu primerno visoko ceno (malo preveč za naše finančne zmožnosti). Tako na primer s to kamero ne bomo raziskovali ravno balistike, saj nam manjka še kakih 2000 posnetkov v sekundi zraven.
Ne glede na ta dejstva, pa je ta kamera zgolj pripomoček oziroma osnova za razvoj na višjem aplikativnem nivoju, ki vključuje algoritme digitalnega procesiranja slike, kot na primer sledenje hitrih premikov, analiza gibanja v prostoru in podobno. Moram pa priznati, da je zadeva precej nerodna za aplikacije v realnem času, saj ima kamera nameščenega 4 GB pomnilnika, v katerega se shrani video posnetek, potem pa ga preko 1 Gbit LAN povezave »točite« do osebnega računalnika kar precej časa.

Kljub temu, da na video posnetku http://hercules.uni-mb.si/blog/popcorn.wmv lahko resnično vidite naš hiter posnetek poka kokice na vroči podlagi, ki je bil posnet s 1000 slikami na sekundo, je bil tokraten naslov bolj simbolične narave.

Nekako se v mislih ukvarjam s tem, kako identificirali pojem elektronike. Do tega razmišljanja me je privedla izjava izjemno mladega sina od sodelavca, ki je pogledal našega predelanega robota RoboSapien in rekel, da se taki dobijo v večini trgovin z igračami. Pa še tako prav je imel, saj ni mogel opaziti, da smo mu zamenjali celotno drobovje in iz preproste igrače s kopico motorjev naredili sodoben vgrajen sistem. Dejstvo je, da se z višanjem stopnje integracije elektronika vedno bolj skriva, hkrati pa je elektronika tista, ki je v sami osnovi potrebna, vendar kljub temu vedno skrita v lepem in lično oblikovanem »pakiranju« vsake naprave.

Na eni strani je elektroniko težko uokvirjati v specifična področja uporabe, saj jo je možno najti v skoraj vsaki napravi našega vsakdana, pri tem pa je posebej krivično postavljati tako ostre meje njene uporabe na nekakšne pojme, ki so poznani iz zgodovine in ne izražajo interdisciplinarnosti. Razmah visoke stopnje integracije, posledičnega porasta procesne moči integriranih sklopov, razumevanja digitalne obdelave signalov in možnosti cene oblike prikaza je privedel področje elektronike do nivoja, da je vgrajen mikroračunalnik s pripadajočo programsko kodo postal center vsake sodobne elektronske naprave. To dejstvo že samo po sebi pove, da je elektronika postala ena najbolj interdisciplinarnih področij razvoja znotraj sodobne informacijske družbe, kar posledično za doseganje visoke stopnje inovativnosti od inženirjev elektronike zahteva izjemno širok pogled na tehnologijo, hkrati pa obvladovanje oziroma vsaj razumevanje mnogih specifičnih znanj. Sicer znanje naših študentov dokazuje sposobnost integracije elektronskih sklopov in razvoja pripadajoče vgrajene programske opreme, toda ne na tako »interdisciplinarnem« nivoju, kot bi se sicer lahko, kar je pa tako ali tako tipično za tako majhno nacijo oziroma obstoječo »slovensko« kulturo.

Hkrati pa tudi naše izobraževalne inštitucije nekako izgubljajo stik z najnovejšimi tehnologijami na področjih elektronike in posledično sem kar nekaj svojega časa sedaj posvetil natisljivi elektroniki, ki se nekako umika od klasičnih neorganskih materialov k uporabi organskih polprevodniških snovi z možnostjo tiskanja na fleksibilne materiale, pri tem pa se drastično ceni procesna tehnologija, hkrati pa se širi spekter oziroma nabor aplikativne rabe tovrstne tehnologije. Namreč možnost tehnologije tiskanja elektronskih sklopov sega na tako na industrijske segmente, kakor tudi na področja elektronskih sklopov za enkratno uporabo v vsakdanu sodobne informacijske družbe, kot na primer natisljive RFID značke. Bomo videli...

Danes me je študentka medijskih komunikacij, ki pripravlja intervju z menoj za spletne strani FERI, povprašala ali je moje življenje še vedno tako barvito.

Odvrnil sem ji: » Ko si majhen časa ne poznaš, ko odraščaš ga ne čutiš, ko odrasteš ti ga primanjkuje in ko si star ti je v breme.«

Sodeč po prvih sivih laseh res ni več tako barvito…

Danes sem na izjemno boleč način spoznal, da se ves trud v življenju nikoli ne poplača v celoti.

Danes popoldan, ko sem se peljal v Ljubljano na prireditev Podjetnik leta 2008, ki jo že tradicionalno prireja revija Podjetnik skupaj z Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije, sem na poti tja poslušal radijsko postajo Center in glej ga zlomka, po radijskih valovih se je med tuneli prikradla reportaža, ki je v meni ponovno vzbudila blogersko razmišljanje.

Reportaža je govorila o delu društva prostovoljnih gasilcev, ki so od mariborske občine dobili v donacijo Garmin GPS navigacijske naprave. Moram priznati, da gre za izjemno lepo gesto naše občine, saj nam konec koncev gasilci precej pomagajo. Malce bolje sem prisluhnil izjavi našega župana gospoda Kanglerja, ki je povedal, da bodo gasilci sedaj tudi bolje našli lepo označene hidrante. Potem pa mi je nasmešek na ustnicah nekoliko omahnil, ko sem slišal, da naši prostovoljni gasilci izjavljajo, da se bo število požarov v mariborski regiji v naslednjem letu v primerjavi z letošnjim letom zmanjšalo za 100. V tem trenutku mi je nekako zmanjkalo vse logike, namreč ostal sem popolnoma bos glede te napovedi oziroma samega statističnega izračuna. Očitno se bodo požari sedaj naših gasilcev sedaj bolj bali, saj so le-ti opremljeni z Garmin GPS navigacijskimi napravami. Mar ni tako, da se vsi poskušamo izogibati požarov in kako bo le-teh v naslednjem letu za 100 manj kot letos?

V tem, da se društvu prostovoljnih gasilcev podarijo GPS navigacijske naprave res ne vidim nič spornega, vendar za upravičenost te investicije bi si lahko tako župan kot sami gasilci sigurno »izmislili« mnogo boljši razlog, kot pa tehnološko lociranje lepo obarvanih hidrantov v angleškem stilu in zmanjšanje števila požarov za 100 »kosov«.

Pretekli teden je bil naš laboratorij nabit z digitalnim televizijskim signalom, saj smo v okviru enega večjega projekta izvajali nekatere teste oziroma delno preizkušali skladnost digitalnih televizijskih sprejemnikov s specifikacijami za zemeljsko DVB-T televizijo v Sloveniji. Če je še lansko leto vladala določena skeptika, da na tržišču ni prisotnih digitalnih sprejemnikov ali po domače STB (Set-top box), ki bi bili sposobni dekodirati MPEG-4 slikovni zapis, jih je sedaj že pravi mali spekter.

Med celovitimi rešitvami digitalnih MPEG-4 DVB-T sprejemnikov se najdejo tudi razširitvene kartice, ki jih lahko vstavimo v razširitveno režo CI (Common Interface) na obstoječih digitalnih MPEG-2 DVB-T sprejemnikih in s tem omogočimo sprejem oziroma dekodiranje MPEG-4 slikovnega zapisa. Namreč omenjena razširitvena kartica, podobno kot moduli za sprejem kodiranih satelitskih programov CAM (Conditional Access Module), neposredno sprejema transportni bitni tok digitalnega vhodnega signala, iz njega izlušči pakete MPEG-4 slikovnega zapisa, jih prekodira v MPEG-2 slikovni zapis in ponovno nadalje posreduje v obliki transportnega bitnega toka samemu MPEG-2 dekodirniku v televizijskemu sprejemniku. CAM moduli v nasprotju dekriptirajo sprejeti transportni bitni tok in ga v »odklenjeni« obliki posredujejo do dekodirnika v sprejemniku. Kljub temu, da je ta pristop že precej star, saj so ga Francozi prikazali pred že več kot dvema letoma, še vedno v popolnosti ne rešuje sprejema MPEG-4 zapisa na obstoječih MPEG-2 televizijskih sprejemnikih, saj nekateri obstoječi sprejemniki niso opremljeni z CI režo.

Med drugim sem med splošno publiko (predvsem pri prodajalcih v raznih trgovinah s tehnično opremo) opazil, da sploh ne ločujejo raznih za digitalno televizijo, kot so DVB-T (zemeljski signal), DVB-C (kabelski signal) in DVB-S (satelitski signal). Pravzaprav je precej zanimivo, da splošna publika tudi zamenjuje digitalno televizijo v kabelskih omrežjih DVB-C in xDSL omrežjih (IPTV), namreč v teh primerih gre za povsem različne načine distribucije avdiovizualne vsebine. Pri tem se sploh ne zavedajo, da se v kabelskem omrežju vsi prisotni digitalni televizijski programi razširjajo hkrati do vseh uporabnikov, medtem ko se v xDSL omrežjih pošilja zgolj gledan, gledana ali gledani programi do posameznega uporabnika, pri tem pa smo zelo omejeni s pasovno širino xDSL povezave oziroma z razdaljo do centrale ter konec koncev samo kvaliteto bakrene povezave. To nam marsikaj pove tudi o sami kvaliteti slike, stopnji kompresije in podobno…

Glede na visoko tehnološko podobnost med DVB-C in DVB-T in hkrati soroden frekvenčni spekter z DVB-C digitalnimi televizijskimi sprejemniki na žalost ni možno sprejemati DVB-T signala, čeprav smo mnogi tega navajeni iz analognega sveta, kjer so na primer računalniške kartice omogočale sprejem tako zemeljskega kot kabelskega signala, je pa res, da se analogen zapis avdiovizualne vsebine na VHF (širina kanala 7 MHz) in UHF (širina kanala 8 MHz) frekvenčnem področju ni razlikoval med kabelskim in zemeljskim razširjanjem signala. Pri kabelskih sistemih se je VHF področje porabilo za povraten kanal kabelskih modemov (nekateri se morda še spomnite, ko so premaknili programe iz VHF področja na UHF). Ne glede na to, da se pri digitalni distribuciji avdiovizualne vsebine znotraj kanalov kabelskih omrežij DVB-C in zemeljskih kanalov DVB-T uporablja enaka pasovna širina kanala na UHF področju in enak transportni bitni tok MPEG2-TS, se standarda razlikujeta tako po modulacijskih shemah kot po nekaterih ostalih parametrih prenosa, kot so simbolna hitrost, kodno razmerje, zaščitni interval in podobno. Namreč pri DVB-T distribuciji se v vsakem primeru predpostavlja nižji nivo sprejetega signala oziroma razmerja med koristnim signalom in šumom na anteni kot pri DVB-C sistemih, kjer se za prenos signala uporablja bakreni koaksialni vodnik in za nivo signala skrbijo precej pogosto nameščeni ojačevalniki, hkrati pa imamo pri zemeljski distribuciji signala opravka z mnogimi odboji signala od bregov, velikih stavb in podobno. Tako se pri zemeljskih DVB-T omrežjih uporablja OFDM (Orthogonal Frequency-Division Multiplexing) z 8192 pod-nosilci ali 8K (standard vključuje tudi 2048 pod-nosilcev ali 2K) in modulacijske sheme QPSK, QAM16 in QAM64, pri kabelskih DVB-C omrežjih pa se zaradi razumevajoče boljšega razmerja med koristnim signalom in šumom uporabljajo modulacijske sheme QAM16, QAM32, QAM64, QAM128 in QAM256. Torej med DVB-C in DVB-T standardoma obstaja kar nekaj specifičnih tehnoloških razlik, seveda pa je dekodirnik avdiovizualne vsebine, ki sprejema transportni bitni tok povsem enakovreden.

Opazil sem tudi, da se pogosto ne razumeva pravilno MPEG označb, pri tem pa je morda pomembno omeniti, da se za prenos digitalne avdiovizualne vsebine v DVB-S, DVB-C in DVB-T neodvisno od načina kodiranja MPEG-2 ali MPEG-4 uporablja skupen transportni bitni tok MPEG2-TS ali pogosto MPEG-TS. Tako sama distribucija avdiovizualne vsebine v DVB omrežju nima nič skupnega z načinom kodiranja avdiovizualne vsebine, kjer se za kodiranje slikovne informacije uporabljata MPEG-2 ali MPEG-4 in za kodiranje zvočnega signala MPEG-1 Audio Layer I in II.

Pri računalniških TV karticah na PCI ali USB vodilu je zadeva glede DVB-S, DVB-C in DVB-T standardov precej sorodna, saj niso združljive z različnimi standardi in trenutno podpirajo zgolj samo en specifičen standard, kar preprosto pomeni, da si je za sprejem digitalnega zemeljskega signala potrebno kupiti DVB-T kartico, za sprejem digitalnega kabelskega signala DVB-C kartico in za sprejem digitalnega satelitskega signala DVB-S kartico. Ob tem imajo računalniške digitalne TV kartice zanimivo prednost, saj so vse grajene tako, da računalniškemu sistemu posredujejo zgolj sprejet transporti bitni tok in tako s samim načinom kodiranja (MPEG-2 ali MPEG-4) avdiovizualne vsebine nimajo nobenega opravka, namreč dekodiranje avdiovizualne vsebine se opravi povsem programsko, potrebujemo zgolj primeren program za gledanje TV in ustrezen kodek (za MPEG-4 na primer H.264/AVC Main Profile at Level 3, uporabljen za aktualno zemeljsko distribucijo H.264/AVC SDTV).

Moram pa priznati, da imajo mnogi digitalni MPEG-4 DVB-T televizijski sprejemniki, ki smo jih preizkušali, celo kopico vmesnikov in funkcionalnosti tudi za najzahtevnejše uporabnike od klasičnega SCART vmesnika in analogne avdio signalizacije do komponentne YPbPr video signalizacije, HDMI (High-Definition Multimedia Interface) vmesnika in digitalne S-PDIF avdio signalizacije na optičnem vmesniku ter tako ponujajo dekodiranje in prikaz slikovne informacije tudi v HD ločljivosti.

Statistika mi zadnje čase postaja precej zanimiva matematična veda, predvsem zato, ker lahko vhodne podatke interpretiramo na mnogo različnih načinov in s tem dosežemo najrazličnejše učinke, kot so na primer pozitiven ali negativen zgled na neko mnenje ali pa kaj podobnega.

Kakorkoli že, me je prve delovne dni novega leta v Mladini presenetila objava  statističnih rezultatov študentskih anket o profesorjih in asistentih Univerze v Mariboru. Sicer nimam ne negativnega ali pozitivnega mnenja o tem, ali je takšna objava pravno formalno pravilna, primerna ali ustrezna, temveč se mi v tem primeru zdi zanimivo zgolj dejstvo, da zaposleni nismo imeli dostopa do celovitih rezultatov, temveč smo dobivali zgolj obvestila o lastni osebni oceni. Tako si vedel, kakšno oceno so ti študentje pripisali pri posameznih predmetih, nisi pa imel nobene možnosti primerjave s kolegi. Pri tem vemo, da so lahko ocene precej skope, če jih nimamo s čim primerjati in jih potem lahko na različne načine tudi interpretiramo. Seveda je povsem razumljivo, da je Mladina za skrbno zagotavljanje svoje branosti zahtevala in objavila tovrstne podatke, morda pa je v tej fazi resnično nekoliko moteče, da niso objavljeni tudi rezultati študentskih anket Univerze v Ljubljani. Takšni rezultati sami po sebi lahko izjemno malo povedo, če nimajo primerjalne vrednosti. Saj razumemo, kako je na primer s ceno nafte na svetovnem tržišču. Hkrati se mi zdi nekoliko pereča tudi oblika objave omenjenih podatkov, saj jo lahko statistično gledano razumemo na povsem različne načine. Pri tem sem mnenja, da napake ni naredila Mladina, ki je enostavno objavila prejete podatke, temveč sama naša univerza, ki bi jih morala predhodno ustrezno statistično ovrednotiti, obdelati ali vsaj ustrezno komentirati (vsaj na lastnih spletnih straneh), morda pa sem jaz to spregledal. Najbolj pa me nekako »zbodel« pogovor z našimi študenti na to temo, kjer sem dobil splošno mnenje: »Koga pa to sploh zanima?« Dejstvo je, da je ustreznost in primerljivost tovrstne ocene profesorja ali asistenta odvisna od mnogih dodatnih parametrov, hkrati tudi takšnih, ki se v sami obdelavi podatkov ne zajemajo ali zavajajo. To bi lahko veljalo v premislek za v prihodnje.

Statistika takšna ali drugačna, ampak bolj zaskrbljujoč se mi zdi podatek, da je moška plodnost v zadnjih nekaj desetletjih upadla za celih 45 odstotkov. Ponovno si lahko tudi v tem primeru takšno oceno upada moške plodnosti oziroma rezultat statističnih metod vhodnih podatkov interpretiramo na najrazličnejše načine. Od tega, da krivimo mobilne telefone in prenosnike, do tega, da postaja svet vse bolj feminističen in moški ne bomo počasi nič drugega, kot zgolj stroji za spolno zadovoljstvo.

Statistika lahko ima resnično mnogo raznolikih obrazov. Naš najmlajši član družine je lani pod okrašeno jelko našel kar nekaj daril z napisom »mami«, pa nas je vprašal: »Zakaj je toliko daril z napisom MAMI, če pa nimamo toliko mamic?« Statistike so lahko »resnično« zavajajoče in tako si morda lahko mislimo, zakaj je ABBA po prehodu tisočletja zavrnila ponudbo za svetovno turnejo za eno milijardo dolarjev. Ponovno ena statistična informacija, ki jo lahko interpretiramo tako ali drugače.

V teh dnevih, ko se tekoče leto počasi poslavlja in smo nekako polni pričakovanj, želja in načrtov za novo prihajajoče leto, si sami pri sebi dovolimo, da opravimo s svojo osebno bilanco, pa pri tem ne mislim toliko na finančno sliko, temveč bolj na osebni ravni.

Moram priznati, da sem v tem letu precej pridobil na osebni ravni, hkrati pa tudi mnogo izgubil. Ne glede na to, če potegnem črto čez vse letošnje dogodke, pa je moj osebni izid kljub temu pozitiven.

Morda je to tudi razlog, da sem letos na mnogih predavanjih na konferencah nekako poudarjal razvoj osebnega oziroma individualnega potenciala v okvirjih izobraževanja, kreativnosti, donosnosti in kapacitete poslovnega vodenja. Precej sem se spraševal o tem ali s tehnološkim napredkom oziroma ustvarjanjem novih tehnologij poskušamo izboljšati človeško storilnost ali pa dvigniti oziroma izboljšati kvaliteto življenja. Na koncu nekako ugotavljam, da pri razvoju individualnega potenciala ne gre za tehnološki problem, temveč le-ta predstavlja konkurenčno storitveno prednost, saj bodo izbor potrošnika in spremembe njegovega življenjskega stila oblikovale našo prihodnost. Razmišljanje me je predvsem naučilo, da je potrebno dosegati konvergenco inovacij, poslovnega sveta in življenjskega stila, kar zagotavlja tako bogatenje življenja kot tudi razvoj individualnega potenciala.

V teh zadnjih dneh letošnjega leta so o projektu »Kolibri« zapisali tudi nekaj besed v svetovno znanem časniku Financial Times, kar govori o tem, da na nekaterih tehnoloških segmentih delamo dobro.

Sicer ne vem ali je to stvar mojega osebnega odraščanja, ampak na določene trenutke se mi zdi, da se je z nekateri stvarmi v življenju potrebno preprosto sprijazniti in jih vzeti pač takšne kot so, pa ne glede na to ali so osebno prijetne ali ne. V tem popolnoma kaotičnem svetu sodobne informacijske družbe nas lahko še tako majhna stvar preusmeri na popolnoma napačen tir, po drugi strani pa nas velike življenjske stvari oziroma spremembe še premalokrat opozarjajo na to, kako pomembni so tisti »majhni« trenutki našega vsakdana. Preprosto želim povedati, da če se preveč ukvarjamo z vsemi podrobnostmi tistih »velikih« stvarmi v življenju, se nam lahko preprosto zgodi, da sproti preprosto pozabljamo na tiste »majhne« in lepe življenjske trenutke.

Kakor koli že, letošnje leto se počasi izteka, zemlja pa se še vedno vrti in mi z njo.

http://hercules.uni-mb.si/blog/zemlja.wmv

Ob tej priliki vsem bralcem mojega bloga želim še veliko uspehov, zdravja in srečnih trenutkov v prihajajočem letu 2008!

Na zadnje, ko sem šel na uro teoretičnih vaj, me je na šolski tabli pričakala zanimiva slika, ki simbolizira življenje študentov v šolskih klopeh. Pravzaprav me je fascinirala ta več-nivojska simbolika, ki s svojimi nivoji ponazarja študentski vsakdan v šolskih klopeh.

Sicer sem po pogovoru s študenti dobil splošno in na moj občutek iskreno mnenje, da tako pač je, pa vendar me je slika s svojo simboliko nekako popeljala po spominu na svoja dijaška in študentska leta. Še vedno se iz dijaških let SERŠ-a spomnim, kako nam je prof. Vrtačnik, ki ga mnogi poznamo pod sinonimom »Thyristor Killer«, na svoje šolske ure nosil bombone, da bi jih obiskovali. Prav tako se spominjam, da v zadnjem letniku nisem obiskoval Angleščine, da ne bi motil učnega procesa. Spomnim se, kako nas je pokojni prof. Breg klical »počeni baloni«, če v vezju nismo narisali skupne mase, kako je prof. Klein znal zagreniti dan z »diodo usmerjevalko«, kako sem pri predmetu Slovenščine dobil »veliko ena« in skorajda ukor, ker sem profesorico ozmerjal, da je pojedla žogo, dejansko pa je bila noseča. Danes, ko pomislim na svoja dijaška in študentska leta, se svojih »nesramnosti« pravzaprav na trenutke sramujem, najverjetneje zato, ker sem spoznal, da so ti ljudje pravzaprav dali del sebe zato, da smo postali to kar smo. Kljub temu, da so učitelji za opravljanje svojega dela plačani, se mi zdi, da se med njimi in dijaki ali študenti formira nek poseben odnos, ki ga je potrebno gojiti in spoštovati, na žalost pa to ponavadi spoznamo precej pozno – torej takrat, ko se načeloma »zresnimo« oziroma »odrastemo«.

Današnji dan je bil precej pester, namreč zjutraj sem šel iskat svoj novi službeni monitor Samsung 245T, ki sem ga sicer dobil že prejšnji teden, vendar sem ga takoj tudi vrnil, saj sploh ni deloval. To »veliko« napravo potrebujemo predvsem zato, ker ima možnost priklopa klasičnega PAL video signala v različnih oblikah in HDMI podporo ter hkrati nudi izjemno kvaliteten prikaz. Načeloma sem na servisu preprosto zahteval novega, saj se je napaka pokazala že takoj ob nakupu, pa vendar sem danes dobil enakega nazaj, saj je bilo po besedah serviserja sodeč potrebno zgolj nadgraditi programsko opremo (FirmWare). No ja, očitno bo še te »škatle« potrebno programsko nadgrajevati.

Popoldan sem imel obisk dveh študentov, ki sta me obiskala z željo, da jima na sodobnem Intel procesorju prispajkam odlomljeno nožico. Le-ta naj bi »odpadla«, ko sta fanta želela zamenjati »preglasen« ventilator na procesorju. Kakorkoli že, filigransko delo je obrodilo sadove in tako sem si (ne po lastni želji, da se razumemo) prislužil buteljko laškega rizlinga.

Naš najmlajši član družine, ki si je strpno ogledal risanko »Mali princ« nas je ponovno navdušil s svojo izjavo: »Mali princ živi na velikem planetu Italija«. Na trenutke se mi zdi, da ga zadnje čase jaz večkrat vprašam »Zakaj?« kot pa on mene. Odgovor na podano vprašanje je bil: »Ker imajo Italijani tri velike vulkane.«

Življenje nas včasih v svojih trenutkih popelje na precej nepredvidljiva pota, ko popuščamo pri svojih idealih in nerazumno iščemo tisto »pravo« resnico. Pri tem je resnica na žalost samo ena in po navadi ne takšna, kot si jo želimo, ker vanjo verjamemo, temveč drugačna oziroma stvarna. Ob tem z odraščanjem in z izkušnjami, ki jih prinašajo velike življenjske spremembe, vedno bolj dojemamo, da je stvarnost težko nadzirati in iz tega razloga najverjetneje tudi popuščamo pri svojih idealih. Včasih nas to prepričanje zapelje v popolno monotonost tako našega razmišljanja kot odločitev, v življenjske trenutke, ko več ne vidimo sveta okoli nas in ga hkrati pravzaprav sploh ne dojemamo v njegovi stvarnosti, temveč še samo rinemo po svoji poti, kot kakšen star izrabljen fotokopirni stroj, ki nam na bel papir pričara več črnine kot koristnega, pa čeprav poskušamo popraviti nastavitve, je njegov toner že tako zamazan, da se to enostavno ne da več popraviti.

Na žalost nismo ose, ki znajo na podlagi svoje genske osnove zgraditi pravi mali čudež v obliki panja z vsemi lastnostmi učinkovite izrabe energije, pri tem pa se njihovo znanje prenaša iz roda v rod mnogo manj doživeto, temveč smo kompleksna bitja, ki delajo napake in jim je genska osnova zabredla življenje z iskanjem odgovora na vprašanje: »Zakaj?«

Morda sem slišati kot kakšen idealist, čeprav osebno nisem tega mnenja, saj nikoli nisem imel idolov niti idealov in svoje cilje poskušam vedno doseči po najkrajši, najhitrejši in najenostavnejši poti, pa vendar se mi zdi, da se ključ skriva v spoštovanju, solidarnosti, vzajemnosti in sočutju, torej pojmih, ki imajo mnogo opravka z odgovornostjo, le-te pa je v sodobnem življenju vedno manj. Namreč mnogokrat si želimo vseh teh občutkov, sami pri sebi pa nismo toliko odgovorni, da bi to dosegli. Pri tem verjamem, da se je precej težko postaviti za svoja stališča in jih tudi zagovarjati v tem materialnem svetu, pa vendar ostajam mnenja in hkrati upanja, da je temu le tako. Seveda je popuščanje ob tem povsem človeško in hkrati tudi izjemna človeška odlika, a kljub temu je potrebno »resnici« stati ob strani. Tako me mnogokrat v poslovnem svetu zmoti, ko mi nekdo namigne, da si za ta denar (»za ta denar je to to«) že ne bo ustvarjal skrbi, pa čeprav je z nastopom na svoje delovno mesto z lahkoto podpisal pogodbo svoje odgovornosti.

V medčloveških odnosih včasih niti spoštovanje, vzajemnost, solidarnost in sočutje z odgovornostjo na čelu ne rešijo problema iskanja resnice, saj nas konec koncev lahko povsem življenjski dogodki pripeljejo do tega, da jo sami izkrivljamo. Morda bi si včasih želeli, da je vse napisano črno na belem in ustrezno uokvirjeno, a posledično bi življenje najverjetneje postalo monotono kot tisti fotokopirni stroj prejle. Prijatelj mi je svetoval, da se je potrebno samo ustaviti, razmisliti in poslušati.

Najsvetlejša zvezdica mojega življenja me je v zadnjem letu naučila, da na vprašanje »Zakaj?« ne obstaja zgolj en sam stvaren odgovor, temveč cela kopica njegovih odtenkov.

Moda je iskanje tiste »prave« resnice včasih resnično nesmiselno, vendar mnogokrat privede do splošnh življenjskih spoznanj. Tako sem na primer ugotovil, da se moj črno-beli svet, ki je preprosto prepogosto povezan z logičnimi odločitvami (morda posledica neprestanega logičnega razmišljanja), dopolnjuje in obarva s strani nežnejše plati naše družine ali tokrat lepše povedano z barvitostjo moje partnerke. Tako moj črno-bel kot njen barvit stvaren svet sta lahko čudovita, če se dopolnjujeta.

V družini smo si nabavili nov fotografski aparat, ki po mojem občutku spada med malo boljše amaterske aparate (Cannon EOS 400D) in tako nudi nov užitek pri fotografiranju. Ob tem ima fotoaparat na mobilnem telefonu tudi svoj smisel, saj lahko z njim dejansko ujamemo zanimive posnetke, kot na primer pri poletu z letalom, pri tem pa daš telefon pred poletom preprosto v »Flight Mode« način, torej izklopiš vse njegove radijske vmesnike. Kakor koli, tako precej monotona kot barvita slika lahko izražata svojevrstno lepoto.

Glede na to, da sem od začetka letošnjega leta izgubil že preko 15 kg, sem se odločil, da na blogu zamenjam tudi lastno sliko. Nekako se sedaj v svoji novi opravi bolje počutim kot prej in tako sem bil zadnjič malo nejevoljen, ko so v časniku Finance zraven mojega razglabljanja o brezžičnih tehnologijah objavili še lansko sliko. Je pa tudi res, da to sploh ni toliko pomembno.

Danes sem zvedel tudi en nov statistični podatek, ki govori o tem, da je vseh prebivalcev Maribora približno toliko, kot je žensk v Ljubljani. Pri tem v splošnem že velja, da je žensk več kot moških in tako lahko zaključimo, da bi si vsak Mariborčan lahko privoščil vsaj dve Ljubljančanki.

S skupinico študentov na smeri elektronike smo se odločili, da izvedemo projekt malce nenavadnega koncerta elektronske glasbe. V tej smeri so nas navdušili mnogi projekti ustvarjanja zvoka, kot posledice ionizacije zraka (strela), ki jih smo jih našli na svetovno »najbolj znani« televiziji YouTube.

Večna teh projektov ustvarjanja zvoka z ionizacijskimi preboji zraka temelji na uporabi Teslinega visoko napetostnega transformatorja (Tesla Coil), pri tem se zračni preboji modulirajo z zvočnim signalom. Ideja je sama po sebi že precej stara in na to temo je bil izveden že marsikateri projekt, vendar se mi za nadobudne študente ne zdi nič slabega, če se pri praktičnem delu (bolj kot ne igri v laboratoriju) še kaj naučijo.

Prva ideja je temeljila na pulzni modulaciji, kjer se zvok ustvarja kot posledica kratkotrajnih prebojev zraka, pri tem pa se z vhodnim zvočnim signalom modulira njihova periodika. Po prvih praktičnih poskusih smo ugotovili, da ima ta pristop modulacije (pravzaprav smo to že vedeli, pa vendar je bilo potrebno in vredno praktično preizkusiti) preveliko popačenje, saj se zvok reproducira kot na starem Sinclair Spectrum 48 »hišnem« računalniku. Na podlagi teh prvih praktičnih poizkusov je nastalo nekaj prav zanimivih slik, ki jih je izrisal visok napetostni potencial.

Sedaj smo koncept povsem spremenili v smeri sodobnega 600 W sistema z visokim izkoristkom okoli 90%, ki bo zrak v svoji okolici povsem ioniziral s signalom frekvence okoli 4 MHz. S takšno dovolj visoko frekvenco energijsko zajetnega signala (600 W) lahko uspešno ioniziramo zrak v okolici »Tesla navitja« in ga postavimo v konstantno ionizirano stanje (plazma), pri tem pa sama višina frekvence zagotavlja tako neslišnost osnovnega dogajanja za človeški sluh kot tudi stabilno delovanje. V naslednji fazi sledi modulacija tako ustvarjenega oblaga ioniziranega zraka z zvočnim signalom z uporabo amplitudne modulacije končne stopnje sistema. Posledica te amplitudne modulacije z vhodnim zvočnim signalom je spreminjanje stanja (volumna) ioniziranega zraka, ki ima za posledico reprodukcijo zvoka v slišnem delu frekvenčnega spektra.

Sicer je koncept delovanja plazma zvočnikov v svoji osnovi prav tako že stara zadeva, pa nič zato, saj gre pri tem delu predvsem za doživetje in spoznavanje novih teoretičnih in praktičnih spoznanj, skratka »štromarsko« obliko sproščanja v prostem času. Le-tega pa v zadnjem času in napornem vsakdanu tako ali drugače primanjkuje. Kako bo pa s koncertom pa bomo še videli…

http://hercules.uni-mb.si/blog/strela.wmv

Naša fakulteta je ta teden na svoj svečani dan uradno podeljevala diplome in med ostalimi je svečano diplomo dobil tudi moj prvi »uradni« diplomant, ki me je imel resnično »napisanega« kot mentorja. Moram priznati, da sem bil izjemno ponosen nanj in še sem ponosen nanj, še posebej zato, ker se je tako izjemno potrudil in izdelalo zares zanimivo in obsežno diplomsko delo.

Da pa je vse še toliko bolj popolno, je ravno on tisti, ki ga je zabeležilo fotografsko oko Večera v trenutku, ko mu naš dekan svečano podeljuje diplomo.

Po precej relevantnih informacijah o plačilnih razredih v Združenih državah Amerike pa ugotavljam, da smo skupaj z našimi diplomanti očitno na pravi poti, namreč za tovrstne kadre, ki so sposobni načrtovati strojno opremo oziroma elektroniko (elektronske sklope, mikrokrmilniška vezja, vgrajene sisteme, digitalno tehniko in podobno) se plačilni razredi pričnejo pri 120.000 USD letno in navzgor, medtem ko interes po načrtovalcih programske opreme oziroma programerjih že upada, saj se njihovi plačilni razredi pričnejo pri 100.000 USD letno in navzdol. Precejšen upad interesa pa je v ZDA zaznati pri kadrih telekomunikacij, saj se njihovi plačilni razredi pričnejo pri 80.000 USD letno in navzdol. Seveda splošen elektronik danes zna načrtovati tudi programsko opremo, še posebej tisto za vgrajene sisteme, saj danes skorajda ni več elektronske naprave, ki ne bi imela vsaj kanček programskega »pridiha«. Glede na to, da je Evropa ponavadi v določenem časovnem zamiku v primerjavi z ZDA, lahko pričakujemo izjemen porast interesa po tovrstnih kadrih tudi pri nas. V vsakem primeru pa smo na dobri poti!

Zadnje čase vse bolj opažam, da postaja »anatomija« programske kode precej pomemben faktor za uspešno integracijo sistemov. V ta namen smo si omislili opisni XML jezik, katerega osnovni namen je opis podatkovnih struktur z namenom deljenja le-teh med različnimi informacijskimi sistemi.

Sicer je ideja uporabe razširljivega XML jezika, s katerim lahko opišemo marsikaj, lahko resnično koristna, če bi se pri tem snovalci XML opisa resnično držali enovitih standardnih opisov. Zaradi opisne razširljivosti XML jezika se zadeve prav očitno hitro zakomplicirajo, saj XML jezik v svoji osnovi snovalcem omogoča, da si omislijo svoje lastne semantične okvirje. Pri tem velja, da je XML jezik odlična izbira za opis integracijskih vmesnikov različnih informacijskih okolij, kot so na primer opisi vmesnikov spletnih storitev ali pa serializacija programske kode, kot na primer objektov in njihovih lastnosti ter metod, pa vendar pri tem obstaja določen tehnološki problem, saj vsaka posamezna tehnologija XML opise interpretira malo po svoje, najverjetneje ravno zaradi sposobnosti, da je XML jezik razširljiv sam po sebi.

Sicer me XML jezik kot takšen precej navdušuje in ga pogosto uporabljamo pri snovanju programske kode, pa vendar opažam, da so se problemi integracije različnih informacijskih sistemov ali okolij sedaj premaknili zgolj iz enega na drug nivo. Prej so za uspešno integracijo med različnimi informacijskimi sistemi skrbele natančne specifikacije, ki so določale način izmenjave strukturirane oblike podatkov oziroma podatkovnih struktur, danes pa imam občutek, da so za uspešno integracijo potrebne natančne specifikacije XML opisa, kajti prav očitno posamezne informacijske tehnologije teh opisov ne interpretirajo povsem enakovredno.

To omenjenega razmišljanja so me privedle integracijske težave, s katerimi smo se ubadali prejšnji teden. V eno izmed spletnih aplikacij za arhiviranje uradnih dokumentov smo namreč integrirali storitev časovnega žigosanja, ki jo ponuja informacijski sistem naše države (www.si-tsa.si). Problema smo se lotili po povsem klasični metodi in sicer z uvozom WSDL datoteke, ki naj bi enovito opisovala postopek integracije spletne storitve časovnega žigosanja njihovega informacijskega okolja v našo aplikacijo. Glede na dejstvo, da nas Microsoft štipendira s svojo programsko opremo, smo našo aplikacijo izvedli v Microsoft Visual Studio 2005 okolju, kjer uvoz spletnih storitev načeloma ni nič posebnega, pa vendar se tako imenovani proxy oziroma preslikava spletne storitve v programski objekt našega okolja s pripadajočimi metodami in lastnostmi glede na WSDL opis ni samodejno zgradil. Ne glede na to, smo integracijo metode uspešno opravili po klasični »peš poti«, torej smo sami s programsko kodo tvorili strukturirana sporočila, ki jih razume njihov strežnik. Prav tako smo ugotovili napako v njihovem XML opisu storitve, ki se nanaša na referenco imenskega prostora, ki na žalost več ne obstaja, pa vendar zadeva sploh ni tako kritična.

Tisto kar me je zmotilo je podora z njihove strani. Pri tem se mi zdi pomembno, da naša državna uprava postaja vse bolj računalniško »pismena« in se s koraki premika v smeri sodobne informacijske družbe, pa vendar to zahteva tudi ustrezno nadaljnjo podporo, ne zgolj naročila izvedbe enemu zunanjemu partnerju. Kakor da bi prišli k zdravniku z zlomljeno nogo, pa vam bi preprosto povedal, da na spletnih straneh zdravstvenega zavoda piše, kako si slikate nogo.

Ob tem je tudi naš najmlajši član družine v vrtcu okusil prva znanja iz anatomije, samo da ne računalniške, temveč človeške. Pobližje je spoznal tanko kožico, ki se ji reče bobnič. Doma sem mu povedal, da ima v ušesu zraven bobniča tudi organ za ravnovesje, ki je podoben polžu, pa mi je odvrnil, da on že nima polža v glavi. Pogovor je skoraj pripeljal do pretepa, saj sva vsak trdila po svoje, pa vendar je na koncu le delno popustil, ko vsa se dogovorila, da je organ le podoben polžu. Kljub temu, pa mi je navrgel: »Zato sploh ni razloga, da mi govoriš, da imam polža v glavi!«  http://hercules.uni-mb.si/blog/boben.wmv

Današnja jutranja kava se je pričela izjemno znanstveno, namreč debata po infrardečimi grelniki je danes zjutraj zanesla na temo posebej preproste teorije vsega. Ne glede na to, je bila debata posledica razmišljanja našega najmlajšega člana družine, se mi zdi pomembno, da je za najgloblja razmišljanja o svetu, v katerem živimo, potrebno ohranjati otroško radoživost ne neobremenjenost s stvarnostjo, ki jo doživljamo skozi naš vsakdan.

Lepe stvaritve za navdušene matematike so včasih lahko precej drugačne od tega, kar mi poimenujemo kot lepo stvaritev.  Ena izmed takšnih matematičnih stvaritev je oblika E8, ki naj bi bila po njihovih merilih ena izmed najbolj elegantnih in kompleksnih figur matematike.

Kakor koli že, takšne figure lahko očitno predstavljajo pravo inspiracijo za ljudi, ki niso obremenjeni s svojim vsakdanom. Tako na primer Garret Lisi trdi, da je težko razvozlati skrivnosti našega vesolja, če si na primer obremenjen s vprašanjem, kje boš spal naslednji mesec. V tem pogledu se popolnoma strinjam z njim, namreč to je možno opaziti pori vprašanjih malih otrok, ki v tej meri niso obremenjeni s stvarnim vsakdanom. Njegova posebej preprosta teorija vsega temelji ravno na navidezno brezciljni naravi osnovnih delcev v smislu simetrij, ki jih kaše E8 oziroma poenostavljeni prestavitvi še bolj kompleksnega 248 dimenzionalnega objekta. Namreč povezava njegovih teorij in matematične oblike E8 kaže, da je možno interakcije vseh osnovnih delcev predvideti s tem modelom in se tudi ujemajo z opazovanji resničnega sveta.

Očitno imamo pred vrati novo teorijo, ki naj bi poenotila vse, kar se dogaja okoli nas. Pravzaprav bi zato morda že bil čas, res pa je, da je tovrstnih poskusov že bilo mnogo.

Kot že rečeno, me je do teh razmišljanj privedel naš najmlajši član družine ob sproščenem gledanju »Živžava« v nedeljo zjutraj. V sklopu jutranjih risank je tudi risanka o Adiju vesoljcu in njegovem prijatelju (nimam pojma kako se imenuje in kar koli že je), ki govorita o vesolju in z njim povezanimi pojmi. To nedeljo sta imela debato o teorijah nastanka vesolja in o širjenju vesolja kot takega. Med drugimi pojmi se je pojavil tudi »vesoljni pok«, kako bi naj bilo vesolje pred petnajst milijardami let veliko le kot majhna pikica. Pa me je ta mali na koncu risanke vprašal: »Ati zdaj pa ti meni povej, od kod je prišla ta mala pikica?«

Odraščanje pomeni tezo vsega kar si najmanj želimo. Opažam, da se počasi navadimo vsega hudega, kar nas v življenju doleti, pa se pravzaprav tega sploh ne veselim, saj bo najverjetneje še huje. Morda sem bil v zadnjem času precej pesimističen in negativen do okolice ter samega sebe, pa nič zato, saj se optimizem v moj pogled ponovno vrača.

Kar se tiče blogov sem očitno potreboval brco v ta zadnjo, pa si pri sebi nikoli nisem mislil, da vas je toliko tistih, ki radi berete te »tričtrače«. Kljub temu, da sem le eden od osemdeset milijonov amaterjev, ki zapisuje živeče novice, občutke, opazovanja in informacije na splošno, sem očitno nekoliko pozabil, da sem že našel svoj glas. Resnično se moram včasih začuditi tej kreativnosti in velikodušnosti amaterskega ustvarjanja, ki se je razprostrla s tem izjemnim socialnim sprejemanjem infrastrukture, ki jo smo jo tehnologi v osnovi ustvarili zgolj z namenom povezovanja računalnikov.

Kakor koli že, se je v tem času »blogovskega« zatišja marsikaj dogajalo. Med drugim smo uspešno zaključili prvo razvojno fazo našega brezpilotnega lebdečega zračnega plovila »Kolibri 2«, ki je doživelo precejšnje zanimanje, še posebej po predstavitvi na sejmu MOS2007. Kljub temu, da ga upravlja še vedno 8-bitni krmilnik, je leteča naprava pridobila povsem nove dimenzije (80cm x 80cm), vodena je preko industrijske Bluetooth tehnologije (oddajna moč 100mW, kot pri Wi-Fi napravah), dobila je nove brez-krtačne motorje (4 x 120W) in večje elise (4 x 30cm premera), najsodobnejše baterijsko napajanje (LiPo 11.3V, 5Ah, 450g), ultrazvočne in infrardeče merilnike razdalj in brezžično video kamero, ki jo vodimo preko krmilne palice. Sedaj se dela na novi različici, ki jo po upravljal povsem nov 32-biten mikrorkmilnik, naprava pa bo pridobila še dodatne senzorje za zaznavanje gibanja in položaja v prostoru ter GPS sprejemnik. Tako počasi dosegamo že izjemno stopnjo avtonomnosti.

S skupino študentov četrtega letnika smo naredili predstavitveni prototip izvedbe termo-akustične toplotne črpalke, ki s pomočjo akustičnega valovanja ustvarja temperaturno razliko. Omenjeno tematiko sem načel, ko me je naš najmlajši član družine nagovoril z vprašanjem: »Zakaj ima sonček pege?« Skupaj sva namreč gledala zanimivo oddajo na nacionalni televiziji, ki je govorila o tovrstni tematiki. Po tej oddaji sem pomislil, da bi lahko bile spremembe našega podnebja celo povezane s sončnimi pegami, ki so posledica ukrivljanja magnetnega polja. Že kar nekaj časa je dokazano, da imajo pege našega sonca ponavljajoč enajst letni ciklus in so posledica dejstva, da se masa sredinskega obroča sonca vrti hitreje, kot njegova pola. Ciklus, ki se ponavlja vsakih enajst let, se prične z enako hitrostjo sredine in polov in takrat je peg tudi najmanj, potem pa se sredina vedno bolj hitreje vrti in s tem vedno bolj ukrivlja magnetno polje, kar posledično vodi do vedno večjega števila sončnih peg, dokler ne nastopi ekstrem, ko se magnetno polje ne more več ustrezno ukrivljati in ciklus se ponovi. Sončne pege so močno ukrivljeno magnetno polje, kjer se vsrka ali ukloni skoraj vsa svetloba vidnega spektra in tako so za naše oči temne, izražajo pa ultravijolično svetlobo, torej so bolje vidne z ustrezno kamero. Na mestih sončnih peg so tudi izjemni izbruhi in ti s številom naraščanja sončnih peg tudi rastejo. To dogajanje oziroma število in jakost sončnih izbruhov lahko povežemo s toplimi in hladnimi obdobji na zemlji.

To seveda nima nič skupnega s termo-akustičnimi toplotnimi stroji, vendar vedno bolj ugotavljam, da je »učinkovita« izraba sončne energije izjemno pomembna. Zakaj pravim učinkovita, namreč v uporabi so tipično sončni kolektorji za ogrevanje vode in polprevodniške sončne celice za ustvarjanje električne energije, pri tem slednje v najboljših primerih dosežejo 20% izkoristek pretvorbe. Uporaba galijevega arzenida namesto silicija na račun večje mobilnosti elektronov nekoliko izboljša situacijo, kljub temu, pa obstajajo tudi rešitve z uporabo toplotnih strojev (na primer Stirling), ki temeljijo na večjem paraboličnem zrcalu in toplotnem stroju v žarišču, kjer je možno doseči izjemne temperaturne razlike (400 stopinj Cezija in še več). Ti toplotni stroji dosegajo visok izkoristek pretvorbe temperaturne razlike v mehansko energijo, tudi do 40%, kar pomeni, da so lahko učinkovitejši pretvorniki od silicijev polprevodniških sončnih celic. Med najzanimivejše sisteme, za katere je mnogo patentov možno najti predvsem v zadnjih letih, pa spadajo termo-akustični stroji, ki temperaturno razliko oziroma toploto pretvorijo v mehansko nihanje brez vrtljivih delov. Delovanje teh sistemov je ravno obratno od naše toplotne črpalke, ki mehansko nihanje uporablja za ustvarjanje temperaturne razlike, namreč omenjen postopek je reverzibilen. Kaj več najdete na največji svetovni televiziji YouTube (na primer: http://www.youtube.com/watch?v=TWbMTk1rQ0g).

Med drugim sem obiskal tudi Irsko, predvsem Dublin in zahodno obalo. Najbolj so me navdušile njihove omejitve na cestah. Če bi poenotil na primer nek navadni cestni odsek na Irskem z našim, potem je razmerje med omejitvami za faktor dva drugačno. Pri nas bi takšni odseki imeli omejitev 40 km/h ali 50 km/h, pri njih pa imajo 80 km/h ali 100 km/h. Zanimivo pa je to, da prideš na dvopasovno avtocesto z odstavnim pasom, pa je omejitev samo 20 km/h višja od navadne ozke ceste, torej 120 km/h. Morda jih je zmedlo preračunavanje iz milj.

Kakor koli že, ta mali me ponovno navdušuje s svojim igrivim razmišljanjem. Od sočnih peg sva prišla do Lune, pa me je vprašal, kaj nam Luna sploh koristi. Pa sem mu rekel, da nam povzroča plimo in oseko. Na to mi je odgovoril, da bi on iz Lune naredil še eno Sonce. Čemu? Da bi nam bilo bolj toplo. Pa sem mu rekel, da potem ne bi mogli smučati. On pa je preprosto odvrnil: »Zakaj pa ne, saj si na smučke lahko damo mala kolesa!« Včasih mu več enostavno ne pridem do živega, pa še štiri leta ni star.

Prav tako sem v tem času svoj blog razširil z umetniško vsebino. Torej vljudno vabljeni k ogledu spletne razstave figurativne plastike.

Bom se raje pričel ukvarjati z novim vprašanjem: »Ali je svet dandanes relativno srečen?«

Včasih nam življenje lahko resnično zaprede in še posebej se to ponavadi zgodi takrat, ko imamo občutek, da je dejansko vse v najlepšem redu. Res je, da je bistvo očem nevidno, vendar pa včasih pozabimo gledati tudi s srcem. Kljub temu pa nam kanček optimizma lahko vedno vlije sveže volje.

Danes zjutraj po dopustu me je prijatelj na jutranji kavi opozoril na zanimivo tematiko, ki je vezana na očetovstvo v nezakonski zvezi. Prav zanimivo je, da očetje ob rojstvu otroka s svojim podpisom na tistem formularju priznavajo očetovstvo, matere pa s svojim podpisom s tem priznavanjem strinjajo. To pomeni, da mi s svojim podpisom priznavamo, da smo seksali z njimi, one pa se s svojim podpisom le strinjajo s tem, da je bil učinek tega zadovoljstva novo rojstvo. Načeloma seveda ni nič narobe, pa vendar bi tudi one lahko priznale … V šali povedano, še dobro, da je naš malček izklesan očka, tako po konstrukciji, kot po pogledu.

Moram priznati, da je bilo na dopustu izjemno vroče. Ko sva z malim plavala v velikem morju, me je mimogrede vprašal, kje se ta voda spusti ven. Izjemno težko sem mu razločil, da morje pač nima odtoka in da je to ena velika luža. Še dobro, da razlage ni zaključil z vprašanjem zakaj, temveč z razlago, da še dobro, da imamo dež, ki to lužo vsake toliko časa napolni.

Med zanimive izjave spada tudi njegovo vprašanje mamici, zakaj ne more imeti več očkov, saj je njegov že fuč in bi bilo potrebno kupiti novega. Ta izjava mi seveda ni dala mira, pa sem ga vprašal, če bi imel tudi novo mamico, pa je s pritrdilnim odgovorom izjavil, da eno črno in postavno. To me je potolažilo …

Prav kristalno se spomnim trenutkov lanskega poletja, ko sem na letnih počitnicah na morju prebiral knjigo »Tkanina vesolja« in se navduševal nad razlagami teorij splošne in posebne relativnosti. To razmišljanje o prostoru in času okoli nas me je tako navduševalo, da sem se ponovno vpisal na podiplomski študij. Sedaj pa je ta strastna želja po razumevanju našega sveta skoraj povsem usahnila. Kar precej časa sem se ukvarjal o smotrih in vprašanjem nadaljevanja študija, saj sem namreč spoznal in ugotovil, da mi razumevanje prostora in časa, v katerem živimo, prav nič ne koristi, če na trenutke nisem razumel niti lastne družine. Ne glede na to, da nadaljevanje študija zame ni več pomembna stvar, me zadnje čase precej moti, da v našem univerzitetnem okolju pogosto govorimo o učenju. Študij ne sme predstavljati sistema učenja pesmic, temveč mehanizem, ki pomaga k individualnemu razumevanju stvari in dogajanja okoli nas ter k vzpodbujanju želje po razumevanju, ki tiči v nas samih. Precej pogosto vprašam študente, čemu študirajo, pa moram priznati, da dobim precej skope odgovore. Zakaj torej študiramo, če bi lahko povsem drugače izkoristili še tako dragocen čas našega življenja.

Tokrat ne bom govoril o najmlajšemu članu naše družine, temveč o najsvetlejši zvezdi mojega življenja. Morda se to sliši malce preveč romantično za tale blog, pa vendar me moja najsvetlejša zvezda ponovno navdušuje s svojo preprostostjo in spontanostjo. »Mami! Ne provociraj me, poglej, kako sem velik«.

Letošnja NT konferenca 2007 je zaprla svoja vrata in hkrati ponovno dokazala, da predstavlja osrednji in najverjetneje najpomembnejši dogodek s področja informacijskih tehnologij v Sloveniji, saj jo je obiskalo več kot 2200 udeležencev, pri tem pa je bilo na voljo 107 predavanj in 14 vodenih delavnic. Ob tem se mi zdi še najbolj pomembno, da NT konferenco spremlja že tradicionalni dobrodelni dogodek, kjer so udeleženci letos s kolesarjenjem zbrali več kot 50.000 EUR in jih bo nevladna organizacija Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije uporabila za podporo delovanja na področju zmanjševanja digitalnega razkoraka.

Kljub temu, da je zgornji odstavek zgolj prepisan iz obvestila za javnost slovenskega Microsofta (saj se verjetno tudi tako bere), imam še vedno občutek, da Microsoft s svojimi programskimi tehnologijami in rešitvami popolnoma zaokrožuje celostno podobo informacijskih tehnologij. Sicer verjamem, da to že vsi veste, ampak programska oprema danes predstavlja ključen element kvalitete izdelka. Čisto banalen primer lahko izluščim iz prenosnega multimedijskega predvajalnika, ki je po svoji zunanjosti in najverjetneje notranjosti povsem enakovreden iPod predvajalniku podjetja Apple. Najverjetneje ga proizvaja isto ali pa sosednje podjetje na Kitajskem, ki proizvaja tudi iPod strojček. Kljub temu, ga od izvirne različice razlikujeta dve ključni lastnosti in sicer cena ter vgrajena programska oprema. O sami ceni tako ali tako nima smisla diskutirati, vgrajena programska oprema v tej neoriginalni različici pa je resnično zanimiva, namreč po izrisanih menijih se pomikamo gor in dol tako, da pritiskamo tipki za levo in desno. Ob vklopu in izklopu predvajalnika nas pozdravi nasmejana Kitajka, glede grafične podobe samega uporabniškega vmesnika pa skoraj ne morem verjeti, da bi ga lahko nekdo naredil oziroma oblikoval slabše.

Glede na omenjeno problematiko bi me v tem trenutku resnično zanimalo, koliko uporabnikov Mac računalnikov podjetja Apple, odkar so le-ti gnani s sodobnimi Intel procesorji, ima nameščen Microsoft Windows operacijski sistem.

Na žalost sem danes izvedel, da s projektom razvoja strojne in programske opreme za beleženje kvantnih dogodkov za jedrski pospeševalnik na oddelku Inštituta Jožef Štefan v Podgorici pri Ljubljani z naše strani ne bo ničesar, namreč projekt je odtaval na primorsko. Kljub temu se mi zdi precej pomembno, da sem se v tem času, ko smo snovali idejni projekt, precej novega naučil in sedaj tudi razumem osnovne koncepte delovanja tovrstne opreme in aparatur.

Sicer slednja razprava nima prav nič skupnega s predhodnimi odstavki, ampak prijatelj mi je na jutranji kavi omenil, da zadnje čase v blogu mnogo manj »nabijam«. Iz tega sledi povsem razumno dejanje, da je zadevo potrebno uravnovesiti. Zadnje čase me preganja razmišljanje, da um in razum nista vedno povsem združljiva, saj sposobnost mišljenja in spoznavanja včasih ignorira sposobnost vključevanja, sprejemanja in ugotavljanja logičnih povezav. Če zadevo primerjamo s paradigmo vprašanja o kokoši in jajcu, potem lahko podobno zaključimo, da je zgolj um lahko rodil razum. Če bi na začetku razum osnoval um, potem danes verjetno ne bi prišli z razvojem dalje od enoceličarjev. Namreč razum bi lahko opredelili kot sposobnost dojemanja posledičnosti, pri tem pa je sposobnost dojemanja posledičnosti odvisna od sposobnosti opazovanja, ki nam jo podarja um. Z razvojem življenja se kvaliteta posledičnosti spreminja oziroma nadgrajuje kot rezultat izkušenj zaznavanja dogodkov, ki jih vzpodbuja opazovanje in osnovno razumevanje dogodkov skozi čas. Iz takšne abstrakcije lahko dojamemo, da se z razvojem uma širi in razvija tudi dojemanje posledičnosti, kar vodi k večji razumnosti. Prve oblike posledičnosti oziroma razumnosti so bile torej predmet popačenj, kot posledica limite uma in vpliva fizične ter vitalne narave, le-te pa so ustvarile superpozicijo, iracionalne občutke in druge sile, ki so pripeljale človeštvo v ignoranco in nezavednost resnične narave, v kateri živimo.  Pri tem sem mnenja, da smo um pripeljali do neke »fiktivno zmerne« stopnje, saj se vse bolj zavedamo posledic neurejenih družbenih odnosov in kvalitete okolja, v katerem živimo, kljub temu pa v zadnjem času vse bolj upam, da bo tudi v naših delovnih okoljih zavladal »razum«.

Tokrat sem dobil prošnjo, da predstavim svoje razmišljanje in poglede na področju telekomunikacijskih tehnologij in storitev v okviru posveta »Vsem širokopasovni dostop in storitve«, ki se organizira s strani podjetja Iskratel. Namen posveta je iskanje rešitve za cenovno in tehnološko sprejemljiv dostop do širokopasovnega omrežja in storitev vsem zainteresiranim v Sloveniji. Glede na to, da po svojem prepričanju ne sovpadam z učinkom male vasi oziroma literarno rečeno »Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski«, sem ta izziv z veseljem sprejel.

Pri osnovnem razmišljanju na omenjeno tematiko se mi je porodilo ključno vprašanje samega cilja širokopasovnega dostopa zainteresiranim v Sloveniji. Razen ruralnih področij Slovenije je po moje to tako ali tako že mogoče, razen če širokopasovni dostop opredelimo z mnogo višjimi pasovnimi širinami oziroma bitnimi hitrostmi, kot jih sedaj definira minimalna storitev v Sloveniji oziroma 28800 bit/s. Torej ali s tem dostopom želimo izboljšanje človeške storilnosti ali izboljšanje kvalitete življenja. Kakor koli že, se mi zdi, da širokopasovni dostop lahko dosega oba cilja, pri tem pa je nujno potrebno, da navedena učinka držimo v ravnovesju. Namreč, le v ravnovesje med storilnostjo in kvaliteto življenja zagotavlja dolgoročno stabilnost države. Če dogajanje v sodobni informacijski družbi enačimo s fizikalnimi pojavi narave, potem lahko to primerjamo z optimalnim prenosom moči v elektrotehniki. Električna moč je produkt med napetostjo in tokom, pri tem pa se pri prenosu te energije lahko predstavljamo sledeče. Če je na primer velika napetost in majhen tok, je produkt enakovredno nizek, kot v primeru velikega toka in majhne napetosti. Šele v točki ravnovesja imamo optimalen prenos. Saj verjetno poznate, da se na ojačevalnik z izhodno impedanco 4 ohme tipično priključijo zvočniki z enakovredno impedanco zaradi optimalnega prenosa moči.

Takšno ravnovesje med storilnostjo in izboljšanjem kvalitete lahko zagotavljamo le z uporabniško osredotočenimi storitvami, ki morajo voditi v domeno brezmejne mobilnosti. Namreč zavedati se moramo, da dandanes uporabniki vodijo družbene spremembe v smeri mobilnega življenjskega stila. Ko sem si v sredini zadnjega desetletja prejšnjega tisočletja kupil svoj prvi GSM mobilni telefon, sem spadal v izjemno ozek krog GSM mobilnih uporabnikov v Sloveniji in prijatelji so me neprestano zmerjali, da sem čuden in kaj mi bo to. No danes si ne predstavljamo več sodobnega življenjskega stila brez mobilnega telefona v skoraj vseh družbenih generacijah.

Če navedeno razmišljanje združimo z novo paradigmo, ki se rojeva iz hitro rastoče konvergence inovacij, poslovnega sveta in življenjskega stila, potem lahko pritrdimo, da ta nova zlita realnost, v kateri širokopasovne aplikacije usposabljajo uporabnike, transformira tako poslovni svet kot samo družbo, pri tem pa ne predstavlja tehnološkega izziva, temveč konkurenčno storitveno prednost v globalni inovacijski ekonomiji.

Glede na to, da je dogajanje osredotočeno na obnašanje samega potrošnika, kot individualnega elementa sodobne informacijske družbe, se izboljšanje človeških sposobnosti slika predvsem v dvigovanju kapacitete poslovnega vodenja in oplemenitenja izobraževanja ter zabavnega doživetja. V tem pogledu se dogaja bogatenje življenja v smislu razvoja individualnega potenciala v okvirjih kreativnosti, donosnosti, rentabilnosti in informiranosti. Dejstvo pa je, da se bodo gospodarski subjekti soočili z pojmom ekstremne prihodnosti, ki ima opravka z kaotičnim svetom pospešenih sprememb, znotraj katerega je potrebno zagotavljati tako orodja kot kapacitete, ki bodo posameznikom omogočile produktivnost in vzpodbudile inovativnost. Takšen vidik bi lahko poimenovali poosebljene storitve.

Kaj bo prinesla dejanska prihodnost v tem trenutku ne vemo, lahko pa predvidevamo, da bomo imeli opravka z visoko stopnjo virtualizacije na področjih oskrbe, zdravstvene nege, varnosti, biotehnologije, proizvodnje in trgovine. V ospredje bodo stopale predvsem aplikativne storitve v realnem času, ki bodo zagotavljale prostost gibanja v navideznih trgovinah, sestankih in medmrežju ali svetovnem spletu.

Glede na debato o kokoši ali jajcu (blog: »Kokoš ali jajce« - http://www.vecer.com/blog/v1/default.asp?kaj=2&blog=hobi&id=12459) je brez tehnološkega razvoja to seveda nemogoče, pa vendar o tehnologiji omenjene problematike ne bom razpravljal (sem pod NDA), le omenil bom, da ustrezna tehnologija potrebuje sistemsko zavedanje vsebinskih prenosov in razpoznavanje uporabnikovih potreb v realnem času.

Vse skupaj lahko strnemo pod pojmom brezpogojne povezljivosti, ki na tehnološki ravni temelji na brezmejnem dostopu in na storitveni bazi na poenostavitvi povezljivosti ter razvoju modelov omrežnega prehoda, kot jih poznamo pri mobilnih operaterjih.

Zadeva definitivno ni lahka naloga za naprej, pa vendar, če ne bi imeli ciljev … Na NT2007 sem slišal eno izjemno zanimivo izjavo: »Jutri je pivo zastonj« in to bi moral biti vsakdan za vse, ki se ukvarjamo z raziskavami.

Zadnji obisk jedrskega reaktorja v Podgorici pri Ljubljani je imel že bolj poslovni pridih, saj smo se uspešno dogovorili za implementacijo projekta sistemskega beleženja kvantnih dogodkov v njihovem pospeševalniku, ki ga uporabljajo za najrazličnejše aplikativne namene, kot je na primer analiza materialov in podobno. Trenutno za beleženje dogodkov na detektorju pospeševalnika, v katerem se tipično pospešujejo jedra vodikovih atomov z napetostjo do 2M voltov, uporablja starejša oblika analognih registratorjev, le-te pa naj bi z vpeljavo in uporabo nove procesne tehnologije zamenjali s sodobno digitalno različico. Vodilni iz tega oddelka so nam zagotovili, da bi jih vpeljava digitalne tehnike na strani detektorja pomaknila za deset let v prihodnost. Sistem smo si že zamislili z uporabo strojnega pospeševanja procesov in hitre analogno digitalne pretvorbe z uporabo najnovejše FPGA (Filed Programmable Gate Array) tehnologije podjetja Lattice, ki je že pokazal svoj interes v obliki donacije razvojne strojne in programske opreme.

Da bi si malo razširil obzorje na področju beleženja kvantnih dogodkov v jedrskih pospeševalnikih, sem nekoliko preučil zadevo, ki jo pripravlja evropski laboratorij za fiziko delcev CERN na področju francosko švicarske meje zunaj Ženeve. Gre za izgradnjo velikega cirkularnega pospeševalnika protonov LHC (Large Hadron Collider), katerega pospeševalna pot znaša približno 27 kilometrov. Njihov osnovni namen je iskanje Higgsovega bozona oziroma pod-atomskega delca, ki naj bi predstavljal ključ do razumevanja mase in integralne razlage vseh elementarnih delcev ter sil razen gravitacije (se razume). Zadeva je iz tehnološke perspektive precej kompleksna, saj se bi naj v tem pospeševalniku na strani detektorja dogajalo okoli 600 milijonov trkov v eni sekundi. Pri tem pa se od leta 1994 načrtuje ideja detektorja, ki bi naj te dogodke o trkih beležiš še z dvema prostorskima koordinatama. Da pa zadeva postane še bolj kompleksna, je od teh mnogih trkov le nekaj takšnih, ki so zanimivi za analizo, kar pomeni, da je potrebno konkretno signalno procesiranje za izločevanje nekoristnih informacij. Zadeva detektorja se odvija v smeri točkovno oblikovanega senzorja, ki je po svoji ideologiji podoben slikovnemu senzorju v kamerah in digitalnih fotoaparatih. Pri tem pa je vsaka slikovna točka sestavljena iz elektronskega vezja, ki vsebuje kar 250 tranzistorjev. Senzor z 65 milijoni točk, ki se sooči z trki jeder, potrebuje kar 1500 optičnih vodnikov za prenos pridobljenih oziroma detektiranih dogodkov.

Kakor koli že, načrtovana zadeva za jedrski pospeševalnik v Podgorici bo mnogo bolj preprosta od predstavljenega sistema, saj bo zajemala zgolj štiri informacijske proge za zajem dogodkov, na katere se bodo priključili močno ohlajeni polprevodniški detektorji, pri tem pa bomo poskrbeli za prostorsko dimenzijo z dvema koordinatama. Trenutno mi je največji izziv v tem projektu opremljanje dogodkov s časovnim žigom, ki bi po mojem mnenju moral zagotavljati časovno razločljivost na nivoju ene nanosekunde, saj je le tako možno v dogajanju na kvantnem nivoju poiskati tiste dogodke, ki časovno sovpadajo znotraj časovnega okna desetih nanosekund. To nekako pomeni, da bo potrebno procesno logiko za označevanje in zajem dogodkov poganjati vsaj s frekvenco 1 GHz.

Kaj pa bi, če ne bi imeli izzivov. Danes sem se na okrogli mizi novinarjev na NT2007 usedel na prenosnik ene izmed kolegic. Tisti, ki me poznate, veste, da to ni bila preprosta naloga za prenosnik. Še dobro, da je bil blagovne znamke Dell (malo reklame na blogih ne bi škodilo), saj drugače bi se srečali s paradigmo »How to increase thickness or improve flatness?«.