Vse mine in v večnosti z nami izgine. Trenutke sreče, veselja pa odnesemo s sabo, sami v globine ....................................... In takrat spoznaš, da imel si trenutke, da imel si svoj čas, da bil ti je dan sočen dan in če ga izkoristil nisi, bilo je vse zaman.
Zunaj je padal sneg in mala želvica je kot ponavadi pisala pismo tistemu prijatelju, ki ga je imela tako rada. Napisala je že par strani, a besed ji ni primanjkovalo. Čeprav skoraj nikoli ni dobila odgovora, se s tem ni obremenjevala. Čutila je, da mora pisati, torej ji pravzaprav ni preostalo ničesar drugega. Ko je nastopilo jutro, je želvica kljub temu, da ni pričakovala ničesar, veselo stekla do poštarja, ki je ravno imel svoj jutranji rutinski pohod. Ob spoznanju, da ni dobila ničesar je mala želvica povesila oči. A optimizem v njenem srcu ji je preprečil, da bi ostala ves dan slabe volje.
Vedno je govorila, da je bistvo v dajanju in ne prejemanju, in na vse pretege se je trudila biti nesebična.
Tako je želvica dan za dnem pisala svojemu dragemu prijatelju, ki ga je včasih, že dolgo tega, tako dobro poznala. Pisala je in pisala in celo pozabila na vse ostale osebe, ki so nekoč krojile njeno življenje.
Sčasoma so jo vsi pozabili, a ona se ni obremenjevala. Dihala je za pisma. Minila so leta in mala želvica
ni bila več mala, ampak že prava stara želva. Še vedno je pridno pisala pisma, še vedno brez odgovorov, in nekega jutra je poštar končno pozvonil na njena vrata. V dlaneh je stiskal zeleno ovojnico, na kateri je bilo s črnilom napisano želvičino ime. Navdušena je želva odprla pismo…
Pride čas, ko začutiš, da te čustva začnejo močno dušiti, tako zelo, da
se začneš zavedati, da ni več vredna taka pot naprej. Želiš si
osvoboditve. Ne smeš več biti ranljiv, pomanjkljiv, žalosten...
Ljudje okoli tebe ti sami pomagajo, da dozoriš....In se odcepiš od
njih, da osvobodiš svoj um in zasiješ v novi, svetlejši luči. Čeprav se
na začetku tega niti ne zavedaš... Najprej si ne priznaš, da je čas za
slovo... Potem pa se začneš učiti na izkušnjah grenkobe, ki jo oddajajo
ljudje, ki si jih potreboval, ki so ti pomenili ves svet.
Začneš misliti nase in na okolico, ki ti je naklonjena... nikdar
se ne smeš ustavljati pri tistih, ki niso pripravljeni nate, raje
vztrajaj tam, kjer seme pade na plodna tla. Užaljenost in razočaranje
ti prineseta samo trohnenje... Čas pa beži in nič se ne spremeni, če se
ne spremeniš sam...
Naučiš se uživati v tem, kar imaš in se ne oziraš nazaj...Tudi to je dovoljeno.... ozreti se nazaj... vendar z nasmehom na ustih
Danes v tvojih očeh več me ni, mojega svojega srca več ti ne dam, tudi če karkoli čutiš pojdi, pojdi proč, po ljubezen pojdi zdaj drugam... svojega srca ti več ne dam. Ne vidim več smisla v tvojih besedah, ne vidim več smisla v neprespanih nočeh. V tvojih očeh več me ni , zato srca svojega ti več ne dam.... po ljubezen pojdi zdaj kam drugam. Danes edini nasmeh in slovo, je kar me od tebe popeljalo bo...
Dnevi pomladi so pred vrati in pred vsemi nami je prazen vrt. Vsak človek ustvarja vrt zase in tudi za tiste, ki jih ima najraje. Podoba vrta je obraz in domišlja vrtnarja. Velikokrat se sploh vprašamo čemu vrt, ko ga nihče sploh ne opazi. Zakaj gojiti neko posebno ljubezen in čustvo, za nekaj, kar za druge nima pomena? Spominja me na zgodbo, ki govori znanem glasbeniku, ki je za preizkus zaigral z violino na ulici in mimo je šlo veliko ljudi, a le malo jih je sploh prisluhnilo delčku čudovite glasbe. Enako je tudi z našimi odnosi, zakaj trud, če je za druge brez pomena in ga niti ne opazijo? Najbolj pa boli če tega ne vidijo niti tisti, ki jih imamo najraje, najbližji, prijatelji, znanci in drugi.
Veliko ljudi obupa, opusti vrt, nekaj pa je takšnih, ki bodo vrt vzgajali naprej. Upanje in optimizem naj bi bil v vsakem izmed nas.Vsaka pomlad prinese novo upanje, novo življenje, novo rojstvo, lahko pa tudi nova čustva. Pravijo, da upanje umre zadnje . Zavedamo pa se,da je potreba tudi čvrsta roka, da izkoreninimo plevel in odstranimo nepotrebno. Zavedamo se sprememb, ki jih moram napraviti tudi sami sebi.
Potrebno je ločiti semena od plevela, izbrati tisto kar ima prihodnost. Tisto, kar vegetira, zamenjati z drugim. Izbrati in vzgajati tisto za svoje srce, za svojo dušo, za radost, za trenutke veselja za prihodnost in za življenje.
Včasih preprosto boli, ko moramo posekati tudi kakšno čudovito vrtnico, ker ni na pravem mestu in nas opraska za vsako ko gremo mimo nje. Bolečina sčasoma ne odtehta več njene barvitosti in lepote.Zavedamo se, da si bolečine v svojem vrtu ne želimo. Vrt je naš kraj življenja, dela, počitka in miru.
V naš vrt pa ne bomo več vabili tistih, ki so do nas in našega dela ravnodušni in brezbrižni. Tudi takšnih, ki ne zmorejo niti lepe besede in pohvale. Za njih bo postal naš vrt nedostopen, kajti, kdor je želel videti in prisluhniti, je imel čas in možnost, a če je z deli in besedami pokazal, da mu ni mar za vrtnarjeve sanje, besede, dela in trud , tak človek preprosto ne sodi v ta vrt, vrt našega ali pa mojega življenja.
Važno je poznati sebe, včasih si človek želi neke bližine in obenem beži od nje. Zakaj, ker vzbuja nemir, nespokoj, neko lažno iluzijo, a čustva so in ostajajo, tudi če boli ali pa ne. Vprašanja brez odgovora,ali naj ostanem ali grem, kaj je prav in kaj ni, na to nihče ne pozna odgovora, to spoznaš samo ko prestopiš, a dvom tudi takrat ne izgine.Odgovor rodi nova vprašanja......morda nov nemir, novo hrepenenje, nove želje......
In besede znanke;
in kaj se zgodi, če tega ne preboliš...samo zbledi..ljubezen pa ostane...verjemi...in jaz ti rečem verjamem... zgleda, da ti nisi edini, ki dobro ve kakšno bolečino je ljubezen naredila...včasih je nerazumljivo, toda resnično, ko občutimo ogenj kako gori z obeh strani, pa vendar se zgodi, da na eni strani ugasne...to je to...in takrat slišiš tišino in svoje srce kako joka... spoznaš, da jo ali ga imaš toliko rad, da mu pustiš svobodo... še vedno pa ostane tista praznina ali pa hrepenenje po nečem, ki ga ni več...
Odkrito, včasih pa pomislim, da sem lahko prav srečen, ostale so mi sanje. In kaj so sanje, morda samo iluzija, privid?
Večkrat se spomnim zgodbe dveh možakarjev v bolnišnici, ko prvi slika svet zunaj drugemu v neskončno lepih barvah, a ko ta prvi umre inga postavijo na njegovo mesto, spozna drugi, da je bil ta možakar, ki mu je opisoval zunanjost kar vidi skozi okno, v resnici slep, a polepšal mu je veliko lepih trenutkov. Svet je bil pisan, lep, takšen kot si ga je želel drugi videti in si ga je predstavljal in ta svet jebil le v srcu prvega..... Morda si ga tudi sami takšnega slikamo, a ko bi stopili vanj kaj bi bi bilo? Bi ta svet izginil? Ali pa je morda le prav, da nam ostanejo le sanje ?
Zakaj nisem srečen, zakaj se ravno to dogaja meni, zakaj ne najdem
primernega, če bi imel denar kako bi bil srečen, zakaj ne morem biti
bogat, zakaj so vsi proti meni, zakaj je moj partner tako
zgrešen.....vse to lahko slišimo vsak dan. A tega ne boste slišali od
mene .
Ali sem srečen je vprašanje na katerega bi odgovoril pritrdilno.
Vse gornje našteto ni pogoj za srečo, danes vem, da;
Sreča je mir v srcu,
sreča je če lahko rečeš nekomu rad te imam, ali še lepše, ljubim te,
sreča je če si zdrav in lahko živiš,
sreča je če se razumeš z otroki, brati, sestrami, družino, sorodniki, sosedi, sodelavci,
sreča je živeti v sožitju in pozitivno razmišljanje,
sreča je optimizem, veseliti se drobnih stvari, užiti male radosti,
sreča je videti in uživati v otroškem smehu, lepoti cvetice, sončnem vzhodu, zvezdnatem nebu, slišati šumenje vetra, pesem ptic
In najvažnejše, to gornje mora biti najvažnejše v življenju.
Včasih pa človeka malo zanesejo čustva tudi drugam, rodijo se
sanje, ki jih ne bi smelo biti, zato je važno poznati samega sebe.
Včasih si človek želi neke bližine drugega in obenem beži od tega.
Zakaj, ker vzbuja nemir, nespokoj, neko lažno iluzijo, a čustva so in
ostajajo, tudi če boli ali pa ne.
Vprašanja brez odgovora, ali naj ostanem ali grem, kaj je prav in
kaj ni, na to nihče ne pozna odgovora, to lahko spoznaš samo ko
prestopiš, a dvom tudi takrat ne izgine. Odgovor rodi nova
vprašanja......morda nov nemir, novo hrepenenje, nove želje.......
In kaj so sanje? Morda samo iluzija, privid? Večkrat se zamislim nad tistim, uresničiti nekaj ni cilj ,
cilj je pot potovati.....
in sreča je sestavljena iz drobnih kapljic lepih dogodkov, ki se nizajo kot biseri v reki življenja.
Nekoč sta sedela učitelj in njegov učenec pod velikim drevesom na
travnati planjavi. Nenadoma je učenec vprašal učitelja: »Učitelj,zmeden
sem, kako naj najdem svojo sorodno dušo? Ali mi lahko pomagaš?«
Učitelj je nekaj trenutkov molčal, nato pa rekel: »To je pravzaprav težko in lahko vprašanje.«
Učenec je razmišljal in ga vprašujoče pogledal.
Učitelj: »Poglej tja, povsod naokoli je polno trave; sprehodi se
med njo, a nikoli ne hodi nazaj, pojdi le naravnost naprej. Poskušaj
med potjo najti čudovito bilko trave in jo utrgaj, nato jo daj meni. A
le eno bilko trave!«
Učenec: »Prav...čakaj me tu.« Pričel je hoditi naravnost po travnatem polju. Čez nekaj minut pride nazaj.
Učitelj: »Hmm, ne vidim nobene lepe bilke v tvojih rokah.«
Učenec: »Na svoji poti sem našel več lepih bilk, a vsakič sem
mislil, da bom našel se lepšo, zato jih nisem utrgal. Sploh se nisem
zavedal, da sem prišel do konca polja brez da bi utrgal katerokoli
bilko. Ker si mi rekel naj ne hodim nazaj, nisem sel nazaj po isti
poti.«
Učitelj: »Tako se dogaja tudi v življenju...«
In kaj je sporočilo te zgodbe?
Če iščeš svojo sorodno dušo, nikar stalno ne primerjaj in upaj, da
boš našel še nekoga boljšega. Tako boš zapravil vse življenje, saj čas
ne gre nikoli nazaj! Podobno velja za iskanje idealnega partnerja,
službe, prijateljstva, poslovne priložnosti...
Nauk je torej: Ljubi, zagrabi in ne pusti priložnosti, ki se ti ponudi. Ne zapravljaj časa, vzemi zdaj, takoj! Živi življenje.
Danes sem se prav nasmejal, ko sem bral nekaj komentarjev kakšni naj bibili moški. Moški mora biti iniciativen, prodoren, mora voditi igro,mora gnati zadeve naprej, moški mora biti moški in podpirat vsaj tri vogale hiše, da se morajo truditi za ženske,.... bravo vse lepo in prav. Kakšna pa naj bo ženska, ki potem naj bi priticala takšnemu mačotu? Ali je to kokica, ki čaka kaj ji bo padlo samo od sebe v naročje,riba, ki jo je treba dati v pečico in jo tinstati, da bo po moškem okusu, ali spomenik, ki stoji kamor ga postaviš? Ali je to potem potrček, ki ga pošlješ kamor je in bo potrebno ??? In ravno takšne ženske komentirajo ,najboljši moški so že poročeni! Ženske, ki ne napravijo ničesar, samo čakajo in jamrajo. Ne zavedajo pa se da je največje tveganje, da ničesar ne tvegajo. Nič ne da nič, in običajno tiste energične, samoiniciativne postanejo ženske z dvomljivo moralo v njihovih očeh. A si vsaj upajo tvegati. To je razlika med nič in morda morebitnim uspehom, a ostane vsaj izkušnja. Napak ni so samo izkušnje !!!
Moški cotk ne maramo, niti ne maramo vsiljivk, ali žensk ob katerih se počutimo igrača, niti žensk za katere imamo občutek, da nas lahko kupijo.Še manj pa novinarke na vaškem kanalu... Niti jim ne želimo lezit v ta zadnjo in jim pedinat spredi in odzadi. Če pa katera to pričakuje, pa naj ve, da tak slinavc ima kaj zanimive namene....kakšne že
In še en tak ženski komentarček z enega bloga...
Ženska naj ostane ženska, moški pa naj bo moški. Če bomo ženske dajale pobudo in se trudile okoli moškega, potem bomo vedno v tej vlogi (očitno) vse življenje, kar na koncu pripelje do tega, da vse 4 vogale hiše podpiramo in ne le 3, kot je rečeno v reku.Copat pa ne maramo... smo raje bose..
..Kaj je najpomembnejše v življenju, denar ali ljubezen? Ženske običajno
prisegajo na kombinacijo obojega, kar niti ni tako slaba izbira.
Omogoča popolno življenje. Pa je res popolno?
..Ljudje pa žal nismo popolna bitja, želimo si tisto česar nimamo in
tudi če imamo nismo zadovoljni z tem. To je tudi gonilo napredka in
razvoja, a vedno ostaja vprašanje cene zadovoljstva. Koliko smo
pripravljeni žrtvovati za neke svoje želje, pa je v vsakem od nas.
...Včasih se prav nasmejim, ko pomislim, da je lahko srečen tudi črnc
v džungli, ki nima drugega kot lok in puščico, morda bolj kot
katerikoli industrialec na svetu. Preprosto, ne obremenjuje se z
kakšnim avtom se bo vozil, ali bo varen pred vlomilci, ali bo dovolj
čista voda v bazenu pred vilo, ali bo šla banka v stečaj....
...Ne živimo pa vsi v džungli, a marsikomu manjka spoznanja kako je
lep ta svet, tudi če nimaš Ferarija, če nimaš podjetja, jahte in še
kaj. Nekako niti ne znamo videti tisto ta lepo, se umiriti, najti v
drugemu srce in dušo, živeti skupaj v dvoje, užiti čas, ki nam je dan.
Pravzaprav moramo za to tudi poiskati v sebi notranjo sožitje, notranji
mir, nek lep odnos in tovarištvo, prijateljstvo do drugih. Nismo na
svetu za to, da sodimo o drugih, ampak da jih sprejemamo takšne kot so,
in ni na nas, da jih moramo spremeniti. Gremo pač z roko v roki skupaj
z tistimi, ki so nam podobni in nas sprejemajo takšne kot smo. Za
ostale so pač druge poti, takšne, ki gredo od nas proč....
Nekako sem se odločil še dati na večerov blog nekaj mojih drugih člankov, ki jih imam objavljene drugje. Škoda je tega bloga in ravno ta blog je bil odraz mojega dela in občutkov. Veliko mojih misli in besedil zdaj najdem na drugih portalih, na netu, pod opisi neznanih oseb. Nekateri so si jih kar prisvojili, a zavedam se kar dam na net postane lastnina vseh. Z enega mojega razmišljanja je nastal celo PPS. Všeč mi je ko po naključju zajadram na bloge, kjer so zapisane moje misli, misli ki so bile namenjene predvsem eni osebi, ki je bila tudi motiv, da je ta blog sploh nastal. Hvala ji.....
Tako bom v prihodnje dal na ta blog še druge moje misli in zgodbe, predvsem svoje.
Prišel je čas ko se konča neko obdobje, ko zakorakaš v nov čas. Lepe spomine nikoli ne pozabiš, ostanejo z tabo dokler sam ne izgineš. Pride čas ko se zaveš kaj želiš, kaj je moja pot, čas ko moraš nekaj napraviti za tisto svoje, zase. Včasih boli, res boli, a tudi to je neka pot odraščanja. Ko spoznaš samega sebe pridejo na vrsto drugi. Tem drugim, pa naj bo to partner, prijatelj ali samo znanec jim je treba dati možnost, da ugotoviš kakšen je njihov odnos do tebe. Ugotoviti moraš so jih samo besede, ali je v njegovih besedah sploh kaj resnice, predvsem moraš ugotoviti, koliko si sploh vreden v njihovih očeh, ali so ti navidezni prijatelji in drugi sploh pripravljeni karkoli storiti zate. Samo dejanja štejejo in nič drugega. Vse ostalo so puhlice in dokaz koliko si vreden v njihovih očeh. Resnica boli, včasih tako da je ne želimo videti, a le tako lahko postavimo ljudi na pravo mesto. Hvala vsem, ki jih poznam, morda zdaj bolj kot kadarkoli.
. Strmim v daljavo, a ničesar ne vidim, ne vem več kaj naj gledam ....
Ali sem se spremenil se sprašujem? Morda odraščam, se staram.....??? Zakaj se nenadoma sprašujem o smislu bloganja. Zakaj še blogati, ko v temu ne najdem več zadovoljstva? Ali je kriv pomladanski čas, morda neko novo razmišljanje, drug pogled na svet, ali pa morda kaj drugega ??? Odgovora ne poznam niti sam. Ta moj blog je bil rezultat nekega mojega razmišljanja, časa in prostora v katerem sem bil vpet, in odnosov z čudovitimi ljudmi... Škoda je besed o težavah skrbnikov bloga, so pač in z tem je treba računati in ničesar ni večnega. Tudi blogi ne. Izginejo lahko v trenutku.....kot mi.
Prav zanimivo koliko prebliskov imam o čemu pisati, o avanturah, o odnosih med ljudmi, o romantičnih zgodbicah, forumih, o družbi, a nekako mi postaja vse to brezpredmetno in brezciljno. Da, brezciljno zame kot pisca. Kot bi se znašel na neki poti po kateri ne želim več hoditi, ali pa nisem več prepričan, da je pravilna.
Vem ozreti se moram vase, pomisliti kaj si sploh še želim, kam naj gre moja pot. Ta trenutek pa je v meni, da opustim ta blog. Morda poiščem drug kraj, drug prostor, drug svet, drug čas, drugo razmišljanje, nove ideje, nov smisel.... Na trenutke se počutim skoraj kot FOSIL. Svet pa gre naprej in vem prišel je čas ko blog ne more biti več tisto kar je bil in dajati .... zakaj potem še sploh blog....?????
Sanjala je, da je pastir igral na piščal in da je plesala v zelenih žametnih čeveljcih, oblečena v svetlo rdečo svilo in z gorsko narciso v laseh. Videti je bila kot planinski cvet z rumenim metuljem.
Pastorala jo je izvabila v noč, izginila je kot svetloba skozi šipo. Izgubila je zlato torbico, ki ji je padla v vodo in potonila na dno gorskega jezera.
Nato se je deklica shranila v samoto in razmišljala, kako bi iz zlate torbice rešila misel, ki ji dolguje idejo o oblikovanju pravih besed, ki se natisnejo in pošljejo v svet, da postanejo bitje z vrlino in ciljem.
Na koncu sanj je zagledala vrata, skozi ključavnico je zvabila pastirja in smuknila v budno stanje.
Na vratih je pozvonil pismonoša in ji prinesel pismo iz urada za najdene predmete. V njem je pisalo, da so našli zlato torbico brez duše, ker je poniknila z jezerom v osrčje zemlje in da je na tem mestu pognala življenje cvetoča livada.
S pastirjem in zemljo se je deklica čutila tesno povezano in je spoštovala enost, saj duša ne more biti ločena od občutkov, ki rastejo iz lastnih korenin v vsakem telesu. Od vsepovsod poganjajo bilke zelene in cvetja spevi na konici pomladi, ki se je ustavila kot okrasek ljubezni.
Trenutek, ki je zdaj, je že mimo in je zbledel. Tudi spomin na ta trenutek je odšel. Ostal je spomin na občutek, ki je bil v njem in trajal bo še dolgo, dolgo časa.
Igramo se v trenutku in si izberemo svojo igro. Lahko nas vpletejo drugi, vendar naša je odločitev. Kadar se ne znamo igrati, trpimo, nas boli, a vseeno se želimo naučiti igre brez trpljenja.
Oblačno nebo, veter se zaganja v krošnje dreves, korak pa hiti spet navzgor. Spet je en navaden nedeljski dan, poln novih lepih pričakovanj. Kaj me čaka zgoraj, morda cilj poznan?
Hodil sem že velikokrat po tej poti tu me mir ne moti. Vzpenjam se v znano, pričakujem pa neznano. Ne želim doma sedeti, življenju vrata zapreti. Grem, moram iti, svežega se zraka naužiti. Pot je cilj in hrepenenje, to moje je življenje.
Kdo hodil bi le naprej, kdo rinil bi v hrib, kdo iskal novih bi resnic?
Pravijo, da gora ni nora, nor je tisi, ki gre gor? Popravil bom ta rek: Neumen je tisti štor, ki ne ve, zakaj gre gor.
Grem, moram iti.....
Tu gori sem našel rek; "Kaj bi se zgodilo, če bi živele le ptice, ki imajo lep glas." Tega pa prihranim za naslednjič.
Veliko besed je zapisanih o gorah, veliko misli izrečenih. Tudi danes sem se spet povzpel na Konjiško goro, kot že velikokrat doslej. V Slovenskih novicah pa je bilo objavljeno, da naj bi bilo tu danes srečanje Jožic in Jožetov. A na vrhu sem srečal le dva. Pa sam nisem eden izmed Jožetov. Morda je temu botrovala slaba vremenska napoved in tudi klavrno vreme. Tako se je našlo ta dopoldan na vrhu le nekaj starih znancev in znank, pravzaprav pa itak postanemo znanci takoj. Danes pa je skoraj vsak imel poleg še malce ta hude žegnane vode.... Nekaj posebnega tu gori pa poseben zvezek poleg vpisne knjige. V tem zvezku je vpisanih kar nekaj lepih želja, vtisov, utrinkov, pa tudi neizpete bolečine. Vsem pa je skupno doživetje vzpona in čudovitih utrinkov, ali sončnih vzhodov, zahodov, pogledov na pokrajino in v daljavi na gore. Vsak vzpon, pohod, je zame nekaj posebnega, najlepši pa so tisti še po snegu, ko nad dolino plava megla in iz teme vstaja sonce. Na Konjiško goro pa je vsako leto organizirano kar nekaj pohodov, morda najznačilnejši, na osamosvojitve dan in tudi ta, ki prihaja; pohod na velikonočni ponedeljek. Vsi, ki vam dobra urca hoje navkreber ni odveč, vabljeni na ta velikonočni ponedeljek na Stolpnik.
Kaj je sploh suženj svojega življenja? Nekako bi to morda opisal kot neko nepremišljenost, odvisnost, zasvojenost, za katero plačujemo na dolgi rok visoko ceno. To se odraža v vsakem trenutku življenja in nad temi osebami je nek pritisk, ki ga ne bi bilo treba. Najlepši primer sužnja življenja so zasvojenci. Recimo; z igrami na srečo, zasvojenci z opojnimi substancami, odvisniki od odnosov, ljudje, ki se želijo dokazovati na zunaj in najemajo kredite, da lahko gredo na sanjske počitnice, imajo razkošno stanovanje, sanjsko hišo, luksuzen avto. Če potegnem skupni imenovalec jim je vsem skupno, da za svojo zasvojenost plačujejo visoko ceno, živijo na robu zmožnosti, ali pa še preko tega. Zaradi te njihove zasvojenosti pa so prikrajšani, ne samo sami, ampak tudi njihovi najbližji. Večini teh odvisnikov, zasvojencev se zdi tak način življenja povsem normalen in opravičjiv. Nekaterim se zdi normalno imeti pred sanjsko hišo luksuzen avto, a v tej hiši nimajo dati kaj na štedilnik. Zaradi pomanjkanja denarja pa vsakodnevne prepire, odrekanja, ki jih ne bi bilo potrebno, če zasvojenosti ne bi bilo. Strah, če dohodka ne bi bilo, visi nad njimi kot Damoklejev meč, porušilo bi se jim življenje, pravzaprav življenje ne, prej način življenja in razmišljanja. In kdaj zasvojenec prizna zasvojenost? Pijanček, ko ga Matilda začne opominjat, hazarder, ko mu slečejo še hlače, ko izgubi družino in vse. Bogataš, ko ga banka zaradi dolgov obere vsega in takrat spozna, da nima več prijateljev. Takrat, ko je že prepozno za spremembo, obrat. V očeh drugih bi izpadli drugorazredni, tako razmišljajo .... Kam spadamo Slovenci bi težko rekel, a včasih se prav nasmejim, ko pred hišami (olepšano), dobesedno v blatu vidim parkirane marcedeze, audije, bmwje .... Razmišljanje raznoraznih zasvojenostih pa privede lahko samo do zaključka, da nobena skrajnost ni dobra. Kdor želi živeti na robu, pod pritiskom, ki ni potreben, je zame nespameten. Sam imam raje neko umirjeno življenje z nekim mirnim spanjem in prav malo mar mi je za razkošje v tujih očeh. Že tako je dovolj stresa, obveznosti in odrekanj, ki se jim ne moremo izogniti. Vedno imam pred očmi, ne živim zaradi drugih, želim le neko umirjeno pot brez skrajnosti, nek notranji mir in življenje v okviru zmožnosti. Vsakemu želim, da je življenja gospodar in ne suženj svojega življenja!
Reddit! - 
Del.icio.us - 
Digg
,najboljši moški so že poročeni! Ženske, ki ne napravijo ničesar, samo čakajo in jamrajo. Ne zavedajo pa se da je največje tveganje, da ničesar ne tvegajo.
ima kaj zanimive namene....kakšne že 