Druga je ta, da bo blog bolj specializiran. B2B marketing, Marketing Communication, PR in generalno komunikacija, ki me (nas) obdaja. Tisto torej, kar me zadnjih 15 let dobro preživlja in kjer sem se dokazal.
Privoščil si bom kak sprehod po drugih temah, a to bo bolj izjema.
Odziv na zadnji oglas za prevajalca je bil tako velik, da bom tudi tokrat uporabil svoj blog za iskanje novega sodelavca.
Torej, pri nas smo se zasipali z delom. Vemo, da imamo še nekaj prostora pri optimizaciji lastnega časa in filtriranju inputov, ki niso vsi ravno v prid teoriji absolutne produktivnosti, a čez mesec dni bo nekdo postal kaplja čez rob. Zato iščemo...
Študentko ali študenta
(uporabljal bom ženski spol, ker se mi ne da pisati dvojno ali bognedaj vsakič spreminjati spol, kot to počnejo najbolj papeški amerikanerji).
Sedela bi na Cankarjevi 1, v pisarni s pogledom na Ljubljanski grad, park Tivoli, nebotičnik in z malo teraso na vrhu Ljubljane ter bi zelo resno skrbela za pomoč pri operativnih zadevah na agenciji Adrema, B2B agenciji za kreiranje odnosov z naročnikovimi poslovnimi partnerji, strankami,...
Zdaj pa, kaj bi mi radi:
Pod rednim brojem jedan: Smisel za humor. Brez njega ni vstopa.
Dve: Močno razvit smisel za formalno komunikacijo.
Potem pa še:
Iznajdljivost, recimo kako z nič denarja doseči, da bodo ulice Maribora rdeče;
Natančnost, recimo, d ase tine dogajajko napake, ki jih nsopoh ne opauiš, kja šele ne poporaviš;
Proaktivnost, oziroma laično rečeno, da rečeš "Na zdravje" preden nekdo kihne.
Evo, to je to. Delo je za študentke, ni redna zaposlitev.
Če si se našla v tem opisu, vedi, da te išče najmanj sto podjetij v Sloveniji. A nič ne de, najprej se oglasi na kamenko@adrema.eu.
Te dni poteka velika debata o tem, da naše ceste drsijo bolj kot pri zahodnih sosedih. In da je to razlog za veliko prometnih nesreč.
Pred nekaj leti sem z nekaterimi novinarji obiskal poligon Braneta Kuzmiča. Brane je takrat zelo konkretno izjavil: "Če so nemške ceste po oprijemljivosti faktor 1,0, so slovenske ceste faktor 0,6."
Torej, Brane to ve že dolgo časa.
Sem pa sam opazil, da pri vožnji po Avstriji v dežju ne uporabljam zadnjega brisalca, v Sloveniji mi pa vodo veš čas vožnje meče gor na zadnje steklo. Nekdo iz DARSa mi je povedal, da Avstrijci uporabljajo "porozen" asfalt, ki prepušča vodo in je oprijemljivost cestišča mnogo bolja kot v Sloveniji, ki ima slabšo zgornjo plast in se zato na cestišču nabira voda.
Sem tipičen moški. Pomeni, da, ob ostalih pregovornih "napakah", ne opazim drobnih, za ženske zelo pomembnih detajlov. A ženske znajo nastaviti past in nas zvleči v pogovor na področje, kjer pademo kot jajc v ponev. Zato, danes moder in izkušen, na takšne provokacije ne nasedam več. Pa naj bo žena, tašča, soseda, prijateljica ali naključna mimoidoča. Na takšno vprašanje enostavno ne odgovarjam več. Vem, da ta igra pelje direkt v prepad, poln moških, ki so se trudili, a jim ni uspelo.
Vprašanje: "Dragi, opaziš na meni kaj novega?" je, vsaj zame, najhujša nočna mora.
In kam to vprašanje pelje?
Kikla: "Dragi, opaziš na meni kaj novega?"
Hlače: "Hmm...", itak, da se mi sanja ne, "nova frizura?"
Kikla: "Kaj je narobe z mojo frizuro? A ti ni všeč moja frizura?"
Hlače: "Ne, ne, samo ugibam, kaj je na tebi novega"
Kikla: "Frizuro imam že tri tedne, pa je niti opazil nisi. Lahko bi mi vsaj povedal, da ti ni ok!"
Hlače (se poskušajo izogniti pasti): "Uhane si si snela :o)"
Kikla: "Pa saj jih nikoli nisem nosila! Za katero si me zamenjal? Pa frizura ti ni všeč. Ne morem verjeti!"
Hlače: "Pa daj mi povej, kaj je na tebi novega?"
Kikla: "Veš kaj, če ne vidiš, pomeni, da ti to nič ne pomeni!"
Torej, itak, da nikamor ne pelje, zato ob vprašanju:
Au, to verjetno nekoga zelo boli. Blyke, angleški mobilni operater, ponuja zastonj mobilno telefoniranje in pošiljanje SMSov. Pogoj? Prejemaš oglase.
Znano?
Itak, da je.
Google. Isti biznis model. Glavna storitev je iskalnik, prodajajo pa oglasni prostor (oz. bazo uporabnikov, če sem natančen). In DOBRO živijo.
Metro. Isti biznis model. Glavna storitev je zbirnik informacij (časopis), živijo pa samo od oglasov. DOBRO živijo.
Recimo, sam bi imel tak hladilnik. Naj mi ga Gorenje da zastonj, na vratih naj bo monitor in na njem naj se vrtijo oglasi za hrano, pijačo in trgovske centre.
In sploh ne dvomim v to, da poslovni model na mobilcih v UK ne bi deloval.
Vsake toliko se zgodi, da potrebujemo novega sodelavca/sodelavko. Ali pa moji prijatelji, znanci, poslovni partnerji potrebujejo dodatne ljudi. Zato uvajam skupino Oglasi, pa da vidimo. Če sem preko bloga dobil sodelavko, prostore, dizajnerja, malo teraso, poslovne partnerje, ... pa ni vrag, da ne najdem ...
DOBRE PREVAJALCE iz slovenščine v angleščino in obratno.
Kaj nam je res pomembno: da imate občutek za jezik, razumete strukturo jezika in da se znate smejati.
Kaj vas naučimo: strokovno terminologijo in kje se pije najboljši kofe.
Starost: Programska oprema naj ne bi bila starejša od 10 let, računalnik prav tako ne, tudi slovar je dobro, da je novejšega datuma.
Spol: Zaradi nas tudi če ga nimate.
Lokacija delovnega mesta: v parku na klopci, doma na kavču, v K4 ali Opera baru, Mariboru, Murski Soboti ali Vrhniki, lahko tudi v pisarni. Torej, kjerkoli lahko lovite internet. Ali dobite električno vtičnico.
Način sodelovanja: odvisno. Najprej bi vas testirali, potem bi se pogovorili. Iščemo pa za redno zaposlitev. Jap, dela je dosti in stranke so hudo dobre in referenčne.
Včeraj zvečer nas je pod blokom za brisalci avtomobila pričakal ta listek. Ime šole, predmet in ime profesorja (na veliko in bold napisano) sem izbrisal.
Spolno zlorabljanje obstaja in ga ostro obsojam. Vprašanje je edino, ali je to pravi (edini, učinkovit) način.
So kafiči, ki imajo dušo in dobro idejo. Tak je nov Smoothie bar "Juicebox" na Slovenski cesti 38.
Juicebox o Smoothies: "Smoothie je napitek zmešan iz sadja, sveže iztisnjenega soka, ki mu lahko dodamo nizko maščobni jogurt."
Lokal je domiselno dodelan in celo branje ponudbe je zabava zase. Izbor meni najbolj zanimivih smoothijev:
Plums N" Roses
Eros Apricotti
Britney Pears
Nelly Fruitado
Apple in Chains ...
Sam sem na najboljše smoothies naletel v UK in sicer so to Innocent, ki predstavljajo svojstven način promocije in njihova komunikacija je obvezno branje za vse copywriterje. Navdušuje že tekst na embalažah, kaj šele okus.
Danes mi je sodelavka omenila, da fiksni telefon uporablja samo še zato, da jo kličejo starši in anketarji. Bolj se nisem mogel strinjati z njo. Sam ga imam zato že dva meseca izklopljenega iz elektrike. Starši bodo pač klicali na mobilca.
Pa zvečer srečam kolega v parku, pogovor nanese na telefone in pravi, da ga na fiksnega kličejo samo še starši, tašča in anketarji. Sem prasnil v smeh. Isti odgovor. Večina, s katerimi se pogovarjam o tej temi in ki se prvič odločajo za nakup stanovanja, sploh ne razmišljajo o fiksnem telefonu. Mobilc, kabelska TV in internet. Pika.
No, pa saj je skrajni čas. Fiksni telefon je star like 100+ let. Tale model pa okrog 90 let:
In mislim, da ga generacija mojega sina ne bo več poznala in uporabljala.
Vojna med oddelkom delikatese v megatrgovinah in kupci je neizprosna. Cilji so diametralni, nagrade visoke. Na eni strani pohvala managerja, na drugi zdrav želodec. Igra z živci je na nivoju prave kriminalke. Pred delikateso lahko v zraku režeš napetost.
In pred dnevi je počilo. V Intersparu. Gospa, ki je po dolgem čakanju le prišla na vrsto za klobase, je z nasmeškom naročila "20 dekc pečene šunke, pa če mi jo lahko na sveže narežete prosim". Prodajalka, izkušena v teh igricah, je rutinirano odtrgala papir in se namenila k vitrini. "Seveda vam bom na sveže narezala, saj že narezanih nimam dovolj za 20 dek" je prijazno čebljala in med tem s prijemalkami segla po šestih posušenih rezinah pečene šunke. Štiri od njih je vrgla na papir in se odpravila proti rezalniku. "A vas lahko prosim, če mi na sveže narežete klobaso?" se je še ne dovolj razburila gospa. "Saj vam bom, saj grem, saj sem vam rekla, da nimam dovolj na pladnju" se ni pustila s štirimi posušenimi rezinami šunke motiti prodajalka.
V tem trenutku je gospa total popenila, nazijala prodajalko, zahtevala, da tisto bedo od klobase vrne nazaj in nareže VSEH 20 dek na novo...
Konec zgodbe je predvidljiv. Gospa je prodajalki predlagala prekvalifikacijo na manj zahtevno delovno mesto, prodajalka ji je pa na glas, sikajoč skozi luknjo med zobmi, zabrusila nekaj v stilu "Ma jebi se ti in tvoja klobasa, ti boš meni pamet solila,...".
Ne bi bil rad nepravičen do Interspara. Isto se dogaja v Leclercu in Mercatorju. Mogoče je besedni zaklad bolj sofisticiran, a igra je ista. In če sem iskren, tudi meni gre ta igra pošteno na živce.
Saj razumem. Prodajalke z namenom pridobitve časa narežejo cele pladnje klobas vnaprej. Sranje je, ker se te klobase pač hitro sušijo. In neonska luč v vitrini, ki sicer svežo klobaso prikaže še bolj svežo, v tem primeru ni ravno v pomoč. Nasprotno. Močno zna poudariti posušene dele vnaprej narezanih klobas. Plus, da ne pozabim, takšna klobasa se doma pokvari prej kot sveže narezana. Tam notri v vitrini žal ni 5 stopinj C, kot je v hladilniku.
Kje je rešitev? Ne vem. Me ne zanima. Sam bom, tako kot do sedaj, zahteval sveže narezano klobaso. In potrpežljivo čakal, da me prodajalka nazija.
Novi spletni in kmalu tudi papirnati dnevnik Žurnal24 je pred slabo uro objavil tragično vest, da naj bi se v Grčiji smrtno ponesrečil maturant iz Maribora.
Mogoče bi bilo primerno zraven dodati še sliko države z dolgim nosom. Država tobačni industriji ne dovoli oglaševanja, na škatlicah cigaret zahteva napise, ki so skoraj tako agresivni kot risanke Tom&Jerry, a kljub vsemu je okrog nas cigaret na tone. In da ne bom narobe razumljen. Dol mi visi ... je pa zanimivo gledati, da je marketing tobačne industrije spet pametnejši od države.
Čeprav ... Mogoče je pa vzrok za takšno trafiko v tem, da je slovenska revijalna industrija v riti. Danes sem bil poslan po Stop, pa ga nisem dobil. Vsaj samega ne. Dobil sem Stop in Lady skupaj, kar pomeni samo to, da Stop nima drugega načina dviga prodaje kot šlepanje na vlečnega konja Delorevijske hiše. Dajmo, Martin, mogoče je čas za večjo pozitivno spremembo.
Odkar se mi je pokvaril dežnik, iščem novega. Včeraj sem ga kupil. Moj novi Knirps.
A zgodba ni, da imam carski dežnik za naslednjih 18 let. Zgodba je, da sem ga iskal in izbiral dlje časa kot svoj avto.
Začelo se je s tem, da sem si želel Knirps. Domnevam, da večina ljudi sploh ne ve, katere znamke dežnik nosi. Težava pri iskanju določene blagovne znamke dežnika je ta, da ti nihče ne zna povedati, kje jih prodajajo. Toda dva meseca iskanja trgovine je obrodilo sadove.
Trgovina Picard v stari Ljubljani je imela dva (2) Knirps primerka. Seveda mi nobeden od njiju ni ustrezal. Dogovorili smo se, da dobim katalog in si iz kataloga izberem dežnik, ki bo dovolj lahek (292g), imel dovolj dolgo ročico (56 cm) in dovolj širok premer dežnika (99cm).
Iz kataloga sem si izbral dva, prodajalka je uvozniku javila modele in uvoznik je pred dnevi enega od njiju prinesel v trgovino.
Še danes, nekaj dni po nakupu, mi je čudno, da sem se sploh spuščal v detalje o ročici, premeru in teži dežnika. Sem pa po drugi strani odkril nek nov svet, katerega v svojem vsakdanu sploh opazim ne. Kot na primer kdo proizvaja dobre škarjice za nohte, kulije, varovalke, šivalne igle, barvo za črte na cesti, ...
Z ministri so same težave. Jedva, da številka 1 najde politično korektno osebo, že mu striže pri strokovnosti. Tisti, ki so v preseku obeh množic, so pa poskusili in bili zrušeni. Torej je pravih kandidatov zmanjkalo in to za državo ni dobro.
Da bi se rešili iz te slepe ulice moramo najprej na novo postaviti štiri temelje.
1. Ministri ne smejo več imeli naziva "Minister Republike Slovenije" temveč "Minister za Republiko Slovenijo". S preimenovanjem ločimo ministra in državo na dva samostojna dela.
2. Minister ne rabi biti slovenski državljan in ne rabi znati slovensko.
3. Novi temelji morajo biti postavljeni istočasno v celi EU oziroma, še bolje, v svetu.
4. Minister mora kadarkoli biti pripravljen zapustiti svojo državo in se zaposliti kjerkoli drugje na svetu.
Tako, temelji za učinkovito rešitev so postavljeni. Zdaj je na vrsti najpomembnejši korak. Ministri uradno postanejo "x-pati" in se izenačijo z vsemi ostalimi x-pati v svetu. Glej ga glej, kam psiček tačko moli.
V realnosti bi izvedba dobila naslednji spin. Državljani volimo številko 1. Ajde, Janšo, recimo. Janša predlaga ministre. Toda ne iz nabora teh, ki jih ima sedaj. Janša lahko izbira med vsemi ministri, gospodarstveniki, vladnimi oz. nevladnimi x-pati iz celega sveta. Iz tega sledi, da bi slovenska vladna management ekipa bila sestavljena iz:
Številka 1: Janša (ajde, recimo)
Finančni minister: Bernt Geld iz Švice
Minister za ceste: Ludwig von Schtrassen iz Nemčije
Minister za kulturo: Lars Slikson iz Danske
Minister za zunanje zadeve: Miles Travels iz Avstralije
Minister za gospodarstvo: Chang Cveng iz Kitajske
Minister za tehnologijo: Ian McPound iz Irske
... in tako naprej.
Lepota tega je v tem, da dobrih kalibrov nikoli ne bo zmanjkalo in da se lahko obračamo proti vetru, kar nam itak gre. Zunanji minister naj bi bil zmerom iz države, ki je znana in je najbolje zapisana na področjih, kjer želimo širiti biznis. Minister za šport je lahek. Naj bo iz države, ki zmaga na nogometnem svetovnem prvenstvu. In tako naprej do točke popolne zmage: Ministra Rupla pokličejo za "Ministra za premogovnike" v Sierro Leone.
A to še ni vse. Ko uspešno zaključimo implementacijo tega modela na vladi, se lahko po isti metodi lotimo najtršega oreha v državi - Univerz.
p.s. Številka 1, dovoljujem, da moj novi model uporabite kot predlog vsem članicam EU v času našega predsedovanja. Če bo sprejet, mi postavite kip v Tivoliju (tam, kjer Mobitel ni mogel) ali poimenujete Prešernovo ulico v Ulico drzne Ideje.
Marka Hergo sem spoznal pred nekaj leti na fusbalu. Do takrat sem, pol-športnik po duši in četrt-športnik po motoriki tolkel samo pivo. A ne za dolgo. Marko mi je enkrat zvečer po tekmi v roke potisnil steklenico vina. "Poskusi tole", mi je rekel, jaz si pa nisem upal izdaviti, da vina sploh pijem ne kaj dosti.
Z ženo sva tisto steklenico gledala kar nekaj dni. Verjetno sva čakala, da naju zagrabi romantika. Ko se je to zgodilo (ali nama je pa zmanjkalo druge pijače, ne spomnim se več), sva odprla Hergo. Stari, to je bilo nekaj nadnaravnega. Sauvignon, polsladek, 2004.
Da skrajšam zgodbo. Hergina vina so pobrala ogromno medalj, pohval:
in postali so butični proizvajalec z izjemno kvaliteto in izbranimi sortami:
Danes smo trgali pri Hergi (njegov site tukaj). Trgali smo Sauvignona:
ki na koncu, koncu zgleda takole:
Še highlight družabnega dela. Pojedel sem 2 krožnika kisle juhe zjutraj:
in štiri krožnike goveje juhe z leberknedli za kosilo (sorry, napo, sem si foto stil pri tebi sposodil :o):
Jap, nekje enkrat na leto bruham ogenj. Ponorim. V glavnem takrat, ko naletim na blesav sistem. No, kopališče Atlantis je od včeraj novi član takšnih sistemov.
Pred časom smo od prijateljev dobili nekaj darilnih bonov, VIP vstopnic brez roka trajanja za Atlantis kompleks bazenov in savn. Včeraj sva si z ženo želela privoščiti nekaj ur razvajanja. Prišla sva do recepcije, oddala bone in doživela sistemski šok. Atlantis je v tem času prenovil dizajn bonov, zato so bili najini boni, pazi njih, neveljavni.
"Čakajte malo, kaj imam pa jaz s tem, da ste vi faceliftali bone?", "Nič gospod, a ne veljajo. Pošljite nam email, da imate stare bone, pa vam bomo odgovorili, da jih lahko uporabite. Potem naš email sprintajte in nam ga prinesite in mi vas spustimo noter..." (še zdaj, ko to pišem, ne vem, a naj se direkt zjočem ali naj iz obupa najprej objamem kak kaktus). ... "Ne me basat, a zdaj naj grem domov in vam napišem email, kjer mi boste vi odgovorili, da lahko pridem? Jaz sem ZDAJ tukaj, hočem ZDAJ noter!". "Se opravičujem, ne morem nič, lahko še edino pokličem šefico in jo vprašam, če vas lahko spustim noter." No, tukaj se mi je utrgalo. Utrgalo se mi je pa zato, ker:
a. tile boni so denar, nimajo roka trajanja in Atlantis ga po zakonu mora vnovčiti
b. Šefica, ki o tem odloča, si ne more privoščiti reči NE. Ker ve, da je to plačana storitev, ki jo mora izvesti.
c. Šefica se ni oglasila, ker je seveda nedelja. Zakaj bi pa se.
Poskušal sem Mermalovi lutki razložiti, da bo šefica v vsakem primeru morala reči da. Lutka je rekla, da ve (?), da zmerom reče da (?), a da (ona) potrebuje vsakič posebej potrditev. (Kje je kaktus?) "Ne razumem. Rekla bo DA, a vi me vseeno že deset minut tukaj zadržujete kot amaterskega polkriminalca?". "Žal, ne morem vas spustiti naprej." In me ni. Dokler njen kolega ni dobil od glavne direktorice uradnega dovoljenja.
Epizoda je mimo, a ne morem si kaj, da ne bi še malce pikal.
Če sem v svoji karieri pravilno doumel interno psihologijo v podjetjih, domnevam, da so šefi v Atlantisu očitno mnenja, da so edini, ki so sposobni odločati o vsem in da ne zaupajo svojim zaposlenim. Drugače ne najdem pametne razlage, zakaj se mora glavna direktorica v nedeljo dopoldan odločati o že zakonsko odločeni usodi dveh obiskovalcev, namesto, da bi razmišljala o tem, kako napolniti svoj kopališki kompleks. Hej, se lahko javim na razpis za to delovno mesto? Sounds like all pleasure to me.
Druga stvar, ki mi pade na pamet je ta, da nimajo najmanjšega občutka, kako komunicirati s strankami v primeru sprememb. Zato jim ponujam brezplačni nasvet, kaj narediti v primeru sprememb dizajna bonov:
a. Poglejte v knjige in poročila. Tam lahko vidite, koliko starih bonov je v obtoku. Ti boni se bodo prej ali slej prikazali na vaši recepciji.
b. Obvestite svoje zaposlene, kako naj ravnajo s strankami, ki pridejo s starimi boni
c. Stranke s starimi boni sprejmite z nasmeškom
č. Povejte jim, da so boni zamenjani in jim pokažite, kako izgledajo novi
d. Zagotovite jim, da s starim bonom ne bodo imeli težav (itak, da ne, inšpektor vam napiše globo že na poti do vas, tako jasen je ta primer)
e. Vprašajte jih, če imajo še kak bon doma
f. Če je odgovor na točko e. pozitiven - prosite jih za njihov email (da, vi prosite za njihov email) in jim (da, spet vi) po emailu pošljite dopis, s katerim naj pridejo ali zamenjati stare bone za nove ali jih izkoristiti
g. Zahvalite se jim, da so se odločili za obisk pri vas (ne moreš verjeti, a zahvala deluje zelo terapevsko)
h. Obdržite nasmešek. Potrebovali ga boste za naslednjo stranko.
Ker pa čutim na vodi, da za Atlantis še nisem naredil dovolj, sta tukaj še dva nasveta.
a. Postavite smernike na zunanjem bazenu za tobogan. Ljudje zbegani hodijo po teraseh in sprašujejo, kako naj pridejo do njega.
b. Pridite kdaj v Atlantis kot obiskovalec. Vstopite pri receptorki, ki ne pozdravi, izberite si eno od garderobnih omaric, ki ne delujejo, poskusite namestiti zlomljen senčnik na zunanjem bazenu,...
Zgodilo se je najhujše. Čistilka nam je dala odpoved. Bi nekdo rekel, da jo premalo plačamo. Pa ni res. Tudi izkoriščamo jo ne. Čas tudi ima. In razumemo se super. A vendarle nas je čevljala.
Razlog?
V ravnokar prenovljenem stanovanju smo zazidali balkon in ji s tem odvzeli njen najljubši kotiček. Yep. to je rekla. Čistilka, verižna kadilka, je namreč tam vlekla svoj zaslužen dim. Malo je delala, malce več vlekla, pa spet malo delala, ... Odvzeli smo ji njeno kadilnico. Je rekla, če ji dovolimo kaditi v stanovanju, ostane. Ja, pa kaj še. In je odšla. Sedaj bo kadila pri drugih. Želim ji bolj razumevajoče delodajalce.
Anekdot z njo je pa kar nekaj.
Pred enim letom ji je iz vrha omare v spalnici na hrbet priletel kovček za kitaro. Je napisala na listek: "Na hrbet mi je pao taj kufer. Dajte ga nekam, mene hrbet zelo boli."
Enkrat smo prišli domov in na mizi našli listek: "Poskupelo je mleko i kruh. Zdaj stanem 7.000 SIT." Moja žena ne bi bila zdrava, če ne bi preverila cene živil in ugotovila, da temu ni tako. Vseeno smo ji dali povišico. Mir v hiši je pomembnejši.
Da, bilo je lepo, a gremo naprej. Iščem čistilko. Nekadilko.
Vozil sem se tam, kjer je umrlo sedem ljudi. Oznake niso niti približno jasne. Pri odločanju, na kateri pas se boš uvrstil, ne piše, da eden pelje proti Dolenjski, drugi na Rudnik. In da za tunelom ne moreš spremeniti odločitve. Te oznake ni. In to, vsaj zame, pomeni, da so oznake nepopolne.
Tudi izjava očevidca nesreče glede signalizacije je takšna, kot sem jo doživel sam:
""Označbe so zelo slabe. Že prejšnji teden, ko smo se peljali proti Primorski, smo zgrešili in se peljali proti Grosupljemu, kjer smo potem obračali in se peljali nazaj proti Ljubljani," je povedal Robert za 24ur.com"
DARS se rešuje z zgodbo... sploh ni važno, kakšno. Pravi, da ni kriv. In s tem se ne morem strinjati. DARS mora prevzeti polno odgovornost za to nesrečo. In to je prvi primer, kjer upam, da novinarji ne bodo odnehali. Sedem nedokončanih zgodb potrebuje svoj konec. Potrebuje odgovornega.
Pričel se je nov dan in Abram se ga je prav veselil. Končno bo lahko začel živeti kot gospod. On in njegova majhna družinica.
Dobili bodo nov hladilnik. Lep, velik, na elektriko. Njihov prvi hladilnik. Čez pol ure mu ga bodo pripeljali. Pravijo (prodajalci) da Abram ne potrebuje pomoči. Priklopiti hladilnik je pa ja enostavno. Abram bo to zmogel. Saj je pravi, pametni moški.
Hladilnik so prinesli v kuhinjo. Lep, velik, na elektriko. Njihov prvi hladilnik. Abram jim je od samega veselja v roke stisnil domačo klobaso in sedem jajc. Toliko jih ima, da jih bo stežka vse stlačil v novo pridobitev.
Abram res ni potreboval pomoči. Hladilnik je znal spraviti iz škatle, ga odpreti, zapreti, tudi kabel z vtikačem je našel. Slavnostni trenutek je napočil. Abram je v desni roki držal vtikač, v levi njegovo najboljšo klobaso. Ko bo hladilnik prvič priključil na elektriko, bo od veselja vgriznil v domačo salamo in tako naznanil pričetek novega življenja v njegovi družini.
Vrhunec vzhičenja je zamajal trenutek groze. Vtikač ni pasal v vtičnico. Ampak kako? Abram se še dobro spomni, kaj mu je električar rekel. Te vtičnice so najbolj prodajane v vasi in s tem naj bi si postavil temelje za moderno življenje. Kako zdaj, da ne more povezati hladilnika? Kaj bo z modernim življenjem?
Abram je zvečer zaspal ob hladilniku. Ni hladil, je bil pa hladen. In prazen. Jutri bo poklical električarja.
Električar je svoje delo opravil izvrstno. Hladilnik je sedaj priklopljen. Domača klobasa in pet jajc so zamenjali lastnika. Abram je sklical družino in jim naznanil veselo novico. Hladilnik bo delal. Hladilnik bo hladil. Njihov prvi hladilnik. Prinesite hrano, je veselo zakričal.
Odprli so vrata hladilnika in vanj začeli metati hrano. Klobase, jajca, mleko, maslo. Vse, kar so potrebovali za življenje, so dali noter. Hladilnik je zabrenčal, se nalahno stresel in ... utihnil.
Dolgo so čakali, Abramovi, a zgodilo se ni nič. Abram je pomislil, da verjetno hladilnik ne dela zato, ker so klobase na zgornji polici, morale bi pa biti na spodnji. Družina je pametno prikimala in družno zamenjala klobase in mleko. Hladilnik pa nič. Pa so zamenjali mleko in maslo. Spet nič. Jajca na glavo. Nič. Popolni nič.
Abram je bil na robu joka. Saj so mu povedali, da je enostavno. Da bo zmogel sam. Če jih pokliče, bo izpadel popoln bedak. Če ne naredi nič, bo izpadel bedak pred svojo družino. Poklical jih bo.
Hladilnik ne dela, pravi. Heh, zasliši na drugi strani. S te vasi je bilo pa mnogo klicev, gospod. Nikomur ni delalo. Elektrika ni prava. Bo treba daljnovod do hiše zamenjati in novo elektriko napeljati, če želite, da vam hladilnik poganja. A to stane in ne bo danes.
Družina se je posvetovala. Strinjali so se, da je to nepričakovan splet dogodkov, a hladilnik morajo usposobiti. Električar lahko pride jutri.
Daljnovod so zamenjali v dveh dneh. Tudi vtičnice. Stare niso ustrezale. Zdaj je med hladilnikom in vtičnicami ena črna škatla, ki omogoča, da lahko Abram prikopi hladilnik. Dve klobasi in dvanajst jajc je odšlo iz hiše.
Vse je pripravljeno. Hladilnik se strese in začne tiho presti. Abram se od veselja zjoče. Jutri bo vse hladno, jutri bo nov, moderni dan. Jutri bomo gospodje, je vriskal od veselja in se namestil na napihljivo blazino ob hladilniku. Danes ga bom čuval, si je govoril, dajal mu bom svojo ljubezen, hladilnik to čuti.
Jutro je prispelo, Abram se je pretegnil, pomežiknil svoji družinici, ki je potrpežljivo sedela za mizo in čakala na zajtrk ter odprl hladilnik. Oblak vroče pare je prekril Abramov od krča zguban obraz in se odvalil skozi odprto okno. Abram je zakričal in se zgrudil na tla. Žena je vstala od mize, stopila čez Abrama, iz hladilnika vzela zadnja tri trdo kuhana jajca in jih postregla družini za zajtrk.
Reddit! - 
Del.icio.us - 
Digg
